Imam en malce čuden fetiš. Rad se izgubim. Namerno. Ker se večinoma časa nahajam v prestolnici Slovenije, ki je sicer lepo mesto z (zaenkrat še) živim utripom, se mi pogosto stoži po naravi in kakšni avanturi v neznano. Všeč mi je tisti občutek adrenalina, ko greš nekam pa ne veš točno kam. Samo rineš naprej in opazuješ, svet zunaj in znotraj sebe. Vedno, čisto vedno postanem nervozen, ko sem v neznanem okolju. Survival mode, kicks in. Pri meni dokaj hitro in intenzivno. Kot

Bruuuummm 190 na uro proti cilju! Ljudje imamo eno skupno posebnost. Ko nekaj imaš, ti postane samoumevno. Hočeš več. Klasika. Vem. Že slišano. Ampak pazi to, kaj sem razmišljal včeraj med popoldanskim dremežem/meditacijo. Če nekoga hočeš, mu plačaj. Lahko z denarjem, lahko pa nekaj narediš zanj. Da ne bo nejasnosti - ne govorim o spolnih "uslugah". Z denarjem, ali z energijo. Ja. Zamišljal sem si avtocesto, v zavetju oblakov spodaj in zgoraj. Pikice na njej pa so bile vse ži