Search
  • dare acoustic

Updated: Nov 3, 2020

Ljudje imamo neverjetno sposobnost prilagajanja. Če te nekdo dovolj dolgo tepe in se pustiš, boš to sprejel kot nekaj normalnega. Če ti je v službi dovolj dolgo bedno, težko, naporno in to dopustiš, boš to sprejel kot nekaj normalnega. Če se pogledaš v ogledalo in se zdiš sam sebi predebel in si rečeš da si pač to ti, guess what, ja, boš to sprejel. Če ti nekdo dneve in noči govori da te mora biti strah da ne zboliš in ga poslušaš, boš to sprejel kot nekaj normalnega.

Sploh je erotično ko to počnejo še ostali okrog tebe. Takrat je sploh u izi. Ker ne rabiš niti vklopiti spomina da ti pove, "kako so že rekli da se moram obnašati?", ampak, preprosto posnemaš druge. Čredni nagon pač, nič novega.

Ljudje imamo sposobnost prilagajanja zato, da se adaptiramo na vsako, lepo ali grdo situacijo. Zato da se prilagodimo okolici. Ker če si del večine pomeni, da boš imel okrog sebe več ljudi - ergo; več možnosti za socializiranje, kar privede do kolegialnosti, prijateljstva in končno do razmnoževanja. Edino tako lahko živiš, tudi potem ko umreš. Da se reproduciraš. Kot virus. Jemo, serjemo, se razmnožujemo. Okej, postajam malce morbiden, se bom tukaj ustavil. Drugače nisem zamorjen človek, daleč od tega. Rad pa vrtam v realnost, ki je morbidna, ampak vsaj veš kaj se dogaja. Ok Dare, stop here, please.


Sprememba nas vedno zmoti in zaboli, a že v naslednjem dnevu (ko prespimo) nam ni več tako moteča. Zakaj? Zato ker so naši možgani nastavljeni tako, da s čim manj porabljene energije (kalorij) telo preživi in živi. Po domače; možgani so v osnovi leni kot fuks in bi se radi redili.


ČREDNI NAGON


Obstaja zaradi (lažjega) preživetja. Ljudje smo socialna bitja in smo soodvisni od drugih in od družbe v kateri živimo. Če hodiš po ulici in vidiš nekoga ki gleda v nebo, je majhna verjetnost da boš pogledal tudi ti. Če hodiš po ulici in vidiš 100 ljudi ki gledajo v nebo, pa je zelo velika verjetnost da se tudi sam zazreš v modrino.

Čreda je vodljiva in sledi viru ki ji je nadrejen. Čredo lahko motivirajo zaupanje ali strah. Najbolj učinkovit motivator je strah - ob strahu čreda živi ujeto in ponižno, upogljivo in delovno. Zaupanje je manj učinkovit motivator - a je ob njem čreda svobodna ampak posledično tudi bolj svobodomiselna, samosvoja in zna "zbezljati" po svoje.


Najlepši primer, kako deluje čredni nagon pri ljudeh v praksi si lahko ogledate tukaj.

U r welcome.


Čredni nagon je sam po sebi super stvar. Obstaja zaradi razloga navedenega na začetku.


STRAH

  • V genih iz prazgodovine obstaja zato, da nas varuje pred nevarnostjo.

  • V sedanjosti pa je strah poleg tega še močno čustvo in orodje, ki nam pokaže kaj moramo narediti da bomo zrasli na osebni ravni.

Zakaj sem napisal ti dve primerjavi se nemara vprašaš?

Da pokapiraš kdaj te vodi genetski (prazgodovinski) strah in kdaj strah sedanjosti.


  • Strah preteklosti (neposredna življenjska nevarnost).

Če te lovi tiger, stekli pes, ali pa za tabo teče tolpa z mačetami boš verjetno namenil 100% svoje energije da jim pobegneš ali pa se boriš (flight or fight response). Super, edino pravilno. Ostal pa ti bo strah ki ti bo povedal, da ne tavaj sam po džungli, ne skušaj božati psa ki se mu cedi slina iz gobca in ne hodi na počitnice v Somalijo.


  • Strah sedanjosti (posredna življenjska nevarnost).

Če te nadira šef, žena, mož. Če ti mediji bombardirajo glavo s podatki kako si vsak trenutek v nevarnosti. Če ti ti zmanjkuje financ in ne veš kako boš plačal najemnino ali pa celo kupil hrano. Boš namenil 100% svoje energije da jim pobegneš ali pa se boriš (flight or fight response)? Narobe, totalno narobe. Ostal pa ti bo le stres, ki bo poganjal strah naprej.


Vprašaj se, česa te je dejansko dandanes večkrat strah? Strahu preteklosti ali sedanjosti?


Če je odgovor iz druge, čestitam, nisi nič posebnega. Možgani ne razlikujejo med tigrom in poročili. Oboje isto povzroči rast kortizola (stresnega hormona).

Imaš dve možnosti:

- da se soočiš s strahom (kar dosežeš z učenjem in raziskovanjem)

- pustiš da te strah vodi skozi življenje (stres, stres, stres).


Strah je tudi več kot odlično orodje za manipulacijo. Če hočeš da nekdo nekaj naredi po tvoje, ga plačaj ali pa ga konkretno prestraši.


Strah je super stvar. Obstaja z razlogom, ki je naveden na začetku.


ČREDNI NAGON + STRAH = KATASTROFALNA KOMBINACIJA


Sama po sebi sta oba elementa super stvar, če pa jih združiš nastane kaos. Zakaj? Ker se izključujeta in drug drugega negirata. Čredni nagon ti govori da sledi večini, istočasno pa se le-te večine bojiš. Paradoks. Možganom se začenja petljati. To kar bi ti moralo omgočiti lažje preživetje, ti ga sedaj otežuje in ogroža. Z drugo besedo - kognitivna disonanca.


V zraku se lahko čuti živčnost in nemir. Čreda se napada sama med sabo, zgolj iz posrednega strahu, da prepreči lasten propad še preden se pojavi neposredna nevarnost. Zaupanje pada, oči se ne spogledujejo več. Vsak leze sam zase in tiho sledi pastirčku ki se ga boji. Vir/pastir lahko v tem momentu mirno prižge pipo z drugimi pastirji. Psi čuvaji sicer opazujejo a jim ni treba krotiti ničesar več, ker je večina ovčic že sama dovolj na preži. Pastirji lahko v tem času mirneje načrtujejo, kako seliti ovčke na drug travnik, kako bodo uredili s striženjem in kako bodo lahko pridelano volno kar najbolje spremenili v novo gardrobo in čudovit barvast hlev. Da bo družbica na planjavi lahko napredovala v naslednjo dobo in s tem v novo realnost.


- NOVA REALNOST -

Nič ni narobe z novo realnostjo. Življenje se neprestano spreminja in temu ni mogoče ubežati. Pred vsako nevihto je zatišje. Edina konstanta v življenju pa je sprememba. Kar je bilo še včeraj čudno je danes normalno. Zanimivo mar ne?


Nasvet: če želiš zmanjšati strah, stresni hormon in izstopiti iz črede - se ogibaj glavnemu dejavniku tveganja -> poplavi informacij. Uči se in raziskuj iz zanesljivih virov.



Tako, zdaj pa k poanti članka!!!



NOV ALBUM IZIDE 9.11.2020, se pravi na PONEDELJEK.

Promocija mora baje biti široka, nepričakovana in kreativna sem nekje zasledil. :)


Zame je nov album, nova realnost, upam da bo tudi za vas.


Držte se folk!

Love, Dare



#newalbum #excited #singersongwriter #nova #realnost #dareacoustic #kaktus






206 views0 comments
  • dare acoustic

Ulični glasbenik, po angleško "street musician" ali "busker". Ko komu rečem da grem "buskat" me marsikdo presenečeno pogleda, češ "aja nism vedu da igraš "basket" - košarko". Hecno, potem pač razložim, da tista ena črka pomeni razliko med glasbenim in športnim udejstvovanjem.


Prejšnji teden sem si vzel dopust in sem mel eno mini turnejico. Na ulici sem igral v Mariboru, Celju in Kopru. Zelo lepa in neprecenljiva izkušnja. Ko enkrat nastopiš na ulici, začutiš kaj pomeni svoboda.


Namen tega bloga je opisati vse lokacije kjer sem "buskal", če si kdo želi poizkusiti pa ne ve kje začeti, kako se lotiti vsega skupaj in seveda nekaj o osnovnem bontonu, ter kako je s pravili in zakoni.


Okay, lets go!


MOJE (dosedanje) LOKACIJE

  • Ljubljana

V Ljubljani se je do sedaj lahko na ulici igralo med 16.00 - 22.00 čez teden in ob 10.00 - 22.00 med vikendi. Na uradni strani MOL-a imate v zemljevidu narisane vse dovoljene lokacije. Oprema za ozvočenje ni dovoljena. Jaz jo uporabljam in nisem edini. Vsi jo imajo. Nikoli nisem do sedaj imel težav, mi je pa enkrat na Šuštarcu gospa iz bližnje stavbe prijazno prišla reči, če lahko malo tišje in sva sklenila kompromis da igram še 20 minut in potem grem. Sedaj se bodo bojda uvedla nova pravila, "nova pravila v stari Lublaniii" ;). In bo dovoljeno ob drugačnih terminih. Ne vem točno, tako da najbolje da spremljate sproti.

Sam se postavim na Šuštarski most, ali pa na Stritarjevo pri Tromostovju, enkrat sem bil tudi na Čopovi, samo tam me malo duši, ker je preveč ljudi na kupu in preblizu.

Do sedaj sem imel dobre izkušnje, ljudje so prijazni, če igraš prave skladbe se definitivno ustavijo in poslušajo, ter sodelujejo.


V vednost: edino v Ljubljani so napisana pravila in prostori za igranje, posebej spletni strani MOL-a. Posebnih dovoljenj ne potrebujete nikjer. Vsa druga mesta, so brez določenih con kjer se bi smelo ali nebi smelo nastopati. Tako da za vse ostalo, veljajo splošna pravila po ZJRM ter o spontanih uličnih nastopih.

  • Maribor

Toti štajerci so kul. V Mariboru sem igral do sedaj samo enkrat. Postavil sem se na glavni trg s pogledom na Florjanovo znamenje. Začel sem dokaj pozno, ob 18h in končal ob 20h. Dober odziv, je pa bilo tisti dan bolj malo ljudi. Mogoče je to stalnica, ne vem, bom pa ugotovil naslednjič. Večinoma so ljudje bili mimohodeči, redki so se ustavili in dejansko poslušali. Je pa bil občutek ob igranju dober, tako da, definitivno še pridem! Aja, pa še hostel je dobesedno pred nosom, easy peasy ;)


  • Celje

Uffff presenečenje. Pozitivno. Ob 15h sem že stal pred DM-om na Stanetovi ulici. Že pri postavljanju opreme se mi je približala gospa s tremi otroci, ki so že čakali da bo "stric nekaj zaigral". Stric. Ta beseda mi ne nardi. Ampak so bili zelo prijetni in sem moral za prvi komad zaigrat Mačka murija. Bela moka rito poka. Igral sem dobri dve uri, potem pa sta me zamenjala Katja in Domen. Tudi dva odlična ulična glasbenika. Občutek Celja je bil fenomenalen, ljudje res res res cenijo živo glasbo, kar tudi izrazito pokažejo. Zelo lepa izkušnja. Celje FTW!


  • Koper

V Kopru sem igral trikrat. Dolga koprska promenada je raj za buskerje. To sem opazil že takoj prvič ko sem bil tam julija letos. Na promenadi na vsakih 50 metrov dobesedno nekdo, ki nekaj igra ali pa izvaja. Lokacija je pač res perfektna in lahko rečem da najlepša od vseh, ki sem jih izkusil. Pač, meni osebno je nekaj najlepšega če lahko igram in pojem ter gledam morje in potem sončni zahod. Cesarice. Zelo pozitiven odziv, vedno. Vedno naberem skupino ljudi, ki pojejo zraven ali pa plešejo.

  • Izola

Ohhh Izola <3. Moje drugo najljubše slovensko mesto. Tukaj sem bil malo v dvomih, ker ko sem se malo pogovarjal z domačini, so me tako rekoč samo debelo gledali ko sem spraševal "kje se tukaj igra na ulici". Večinski odgovor je bil, da tega tukaj pač nimajo. Okej, boste imeli pa sedaj prvič:)) Postavil sem se na škarpo, ki vodi potem naprej na glavno plažo. S pogledom na morje - seveda. Zelo sem bil presenečen nad odzivom, pa tudi ljudje so bili presenečeni nad dogajanjem. Očitno tega tam res ni, ali pa je res res redkost. Do sončnega zahoda, potem pa zaslužen pir ;)


  • Medulin (HR)

2017 smo se jaz in še dva prijatelja postavili na medulinsko promenado. Kitara, vokal, bas, cajon. Bilo je vrhunsko. Avgust, vrhunec sezone. Ljudi se je trlo.

Ponovil sem letos julija v solo izvedbi. Po slabe pol ure igranja pride do mene varnostnik ter opozori, da je promenada dejansko v privat lasti (??!) in da se tu ne sme buskati. Okej, sem izključil ojačevalec, pospravil kufer in igral na suho s kolegi. To ne šteje za buskanje in ti noben ne more nič. Še dobro, da je zraven mini štacuna z odličnim craft pivom :P


  • Malinska (HR)

Ahhh Malinska, the memories. Pa tudi spomin na prvi fail. Avgust 2019, direktno v centru pri pomolih ravno postavim opremo, priključim kitaro in pridem mimo policist. Pravi če imam dovoljenje. Seveda ga nimam. Ga pa potrebuješ in ga dobiš na občini. Pravi tudi, da bi mi drugače pogledal čez prste in me pustil igrati, da pa se bo čez pol ure pričel javni dogodek v bližnjem lokalu in bodo tudi imeli glasbo. Tako da, spakiral kufre in šel. Malinska me ne vidi več.


MOJA OPREMA

  • Kitara: Martin LX1E

  • Ojačevalec: Cube street EX

  • Loopstation Roland RC-30

  • Potovalni voziček za prtljago Go Travel

  • Klasično stojalo za mikrofon.

  • Obvezno: rezervne strune, baterije in kabli.

  • Liter in pol vode, nekaj hrane al pa banane so kul :)

  • Wristpick.


NENAPISANA PRAVILA, BONTON, NASVETI

  1. Držimo razdaljo od drugih nastopajočih. Če vidiš da na nekem mestu že nekdo nastopa, najdi drugo mesto z dovolj razdalje, da se zvočno ne "tepeta".

  2. Prenasičenje ni v redu. Če se zgodi da je mesto v nekem dnevu že polno nastopajočih, ali počakaš ali pa se ne rineš na vsak način nekam. Da se ne bo tudi pri nas zgodilo tako kot v tujini - kjer imajo zelo stroga pravila ali pa je nastopanje na ulici z zakonom prepovedano (npr. London).

  3. Čas. Lahko si še tako dober, nihče te ne bo poslušal šest ur. Vzami si dve ure, tri max. Seveda s pavzami. Ne delaj pa osem urnega delavnika.

  4. Glasnost. Seveda moraš imeti opremo za ozvočenje, ker drugače je res brez veze. Dobesedno NI ODZIVA če nimaš ojačevalca. Seveda pa samo pazi na primerno glasnost oziroma jakost zvoka. Ne, če si glasnejši ne pomeni da si boljši. Keep the fu*ckin volume down. Primerno za lokacijo. Če nimaš občutka za to, ne igraj na ulici. Resno.

  5. Trajanje zaradi uvidevnosti. Če imaš dober "spot" in si že dve uri v akciji, potem pa pride mimo kdo s kitaro, flavto, kontrabasom ali pa z žogicami za žongliranje. Odstopi mu mesto in daj priložnost še drugim. Vse se da zmenit. Ne bit sebična pi*da.

  6. Nasmeh. Ko igraš opazuj ljudi. Poizkusi ujeti čim več pogledov in nasmehov. Deluje. Ker ti nekomu polepšaš dan in obratno. Zato si tam. Mar ne?

  7. Napitnine. So popolnoma prostovoljne. Nikoli ne zahtevaj denarja. Vsak da kolikor hoče. Nima veze. Bo pa upoštevanje prejšnje točke, prineslo več napitnin. Preverjeno.

  8. Bodi ljudski. Pogovarjaj se če se kdo ustavi, spravi ga v smeh, sprašuj za glasbene želje.

  9. Uživaj. Igraj to kar ti prija. Čuti kar igraš. Dejansko je ljudem vseeno ali je balada, roknrol ali pa turbo folk. Če ti ne uživaš v vsakem trenutku, tudi drugi ne bodo. Pretok energije.

Tako, mislim da sem zajel vse. Upam da komu pride prav, če koga kaj zanima naj me vpraša. Imam še nekaj lokacij v Slovenijih ki jih želim osvojiti. Bom poročal sproti.




Ajdi people, stay happy :)


Love, Dare.


#busking #music #streetperformance #freedom

259 views0 comments
  • dare acoustic

Imam en malce čuden fetiš. Rad se izgubim. Namerno. Ker se večinoma časa nahajam v prestolnici Slovenije, ki je sicer lepo mesto z (zaenkrat še) živim utripom, se mi pogosto stoži po naravi in kakšni avanturi v neznano. Všeč mi je tisti občutek adrenalina, ko greš nekam pa ne veš točno kam. Samo rineš naprej in opazuješ, svet zunaj in znotraj sebe. Vedno, čisto vedno postanem nervozen, ko sem v neznanem okolju. Survival mode, kicks in. Pri meni dokaj hitro in intenzivno. Kot da je izgubljanje neka vrste terapije, postopne desenzitizacije, soočanja s strahom.


---Okay, lets go.---


Včeraj, po osmih urah šhihta, se odpravim z biciklom malo po mestu, da naredim osmico. Furam čez center, Tivoli, Metelkovo, trnovsko plažo, stari mestni del, pa spet nazaj. Malo opazujem folk in razmišljam o vsem možnem. Na poti proti domu sem malce otožen. Imam pripravljen plan za večer. U izi večer. Kupil sem si smoki (tist originalen bosanski ta rdeč) in se veselil ogleda filma "Machinist". Na Zaloški cesti mi pot presekajo zapornice in potetoviran vlak. Ne da se mi čakati in naredim the best manever v desno, kjer je obvoz mimo. Bwahaha, pa sem ga. Obvoz vodi po lepi poti do Most, ob Ljubljanici. Še vedno sem otožen, nekaj mi manjka. Navadno grem ali špilat, ali snemat, ali ven s kolegi, pač rabim da se mi nekaj dogaja. Navkljub utrujenosti in planu za film, mi nekaj manjka. Neki manka Franci. V daljavi mi v UČ pade Golovec. Hmmmm. And then - klik!

Vem za eno skrivno pot, ki mi jo je predlagal veličastni guglMaps; bojda najkrajša pot iz Most do Rudnika, kamor rad zahajam ;) Sicer vidim, da gre pot čez Golovec in da je gozdna in strma.

But, its calling for me this time! Gremo v neznano torej.

Na Litijski zavijem na stransko cesto na ulico Miru. Dejansko se tako reče. Waw. Mi je nardilo, ker ravnokar pišem en komad z naslovom "Mesto miru". Hahahha. Kul :)

Ulica miru se konča pri stari, zdaj že zaprti gostilni Pod Golovcem. Spomnim se jo iz filma "Čefurji raus", scena, ko so šli dečki na kosilo, pa niso dobili "solatke" pri zrezku in so popizidili in spizidili :) Dober film, samo knjiga je boljša. Ok, naprej.


Gozdna pot me lepo pelje v globino čez mini potoček, ki ga dvakrat prečkam. Vmes gledam GPS da sem na pravi poti. Naj omenim na tem mestu, da je moj primarni cilj priti do Rudnika točno po tej poti ki mi jo kaže GuglMaps.

Pot se kar naenkrat začne povzpenjati strmo navzgor, precej blatna izgleda, deževalo je. Grem vseeno in rinem bicikel ob sebi. Pot spet postane lepša, naletim pa na 3 podrta drevesa. Ni panike, dvignem kolo, preplezam, all good. Po nekaj minutah se pot konča. Stojim sredi precej strmega gozda, okoli več ali manj goščava. Hmmmm. Vse bi bilo okej, ampak - ura je 19.10. Kar pomeni, prihaja noč. V gozdu še prej, seveda. V tem momentu mi prvič klikne, ali naj grem naprej ali naj se obrnem. Prvič malo cviknem. Tudi GPS ni točen in nisem čisto na pravi poti. Ampak hočem priti do konca. Počutil se bom kot luzer, če sedaj odneham. Odložim kolo na tla in malo pretečem okoli da vidim, če se kje kaj odpre. In res par deset metrov naprej, čez precej vejeva in praprota se pojavi pot. Letim nazaj po kolo, malo že naprezam oči da ga sploh najdem, mrači se že. Po nekaj sopihanja naletim na P.S.T. Si oddahnem. Oskarjeva pot, tam sem prišel ven. Spet v roke vzamem telefon in ugotovim da sem dejansko na pravi poti. Jupi!!!! Uspelo mi bo, yessss! Elegantno kot gospod se peljem po makedamu, srečam nekaj tekačev in sprehajalcev in se smehljam svojemu mini dosežku. Aha, aha, okej, križišče. GPS mi kaže da moram desno. Pot desno pa vodi dol iz prelepega makedama v strmo ozko potko. Grem. Lep in precej dolg spust, za katerega bi rabil 20 minut za prehoditi ob kolesu nazaj. Spet malce ravnine, nato pa se začne.


Konec poti. Okej, WTF?! Se vrnem nazaj do prvega mini odcepa in poskusim drugo pot. Ta gre še bolj v globino gozda, izgleda kot kolovoz za gozdarje. Grem po filingu naprej in hoopppaa, mi čez pot priskakljajo dve srni. Wawwww. Temno postaja. Luč na kolesu mi ne dela. Vse to mi prav elegantno pospešuje utrip. Pot se konča. Ni šans v nobeno smer. Se zaderem "faaaaakkk". Hitro obrnem in nazaj v hrib. Uberem še tretjo pot. Ultra ozka, na desni stran prepad. Polno korenin in vej. Rinem kolo, veje se mi zatikajo v ketno ki je že zdavnaj padla dol. Malo ga nesem, malo ga rinem. Čezdalje temneje je. Telefona ne gledam več. Čutim samo švic po hrbtu in obrazu, nabijanje srca in špricanje adrenalina. Zaslišim zvok dolenjske ceste. Ohhh, kako lepo zvenijo avtomobili. Konstantno se prepričujem da je vse okej, ker nisem ravno v tropskem pragozdu. Tudi ta pot se konča. Obstanem s kolesom, v mraku, brez luči sredi Golovca, ne morem naprej ne nazaj, na desno pa prepad. Razmišljam da bi pustil kolo in nadaljeval peš. Ampak sem preveč trmast. Rinem čez šavje s kolesom na rami. V daljavi zagledam streho hiše. "Jaaaa to je to, tam grem, briga me, samo da pridem ven". Spet se čudežno pojavi mini potka, ki gre ravno proti tej hiši. Smejim se svoji zmagi. A ne za dolgo. 20 metrov pred hišo se mini potka konča in med mano in omiljeno hišico zeva gozdno rastje, mah, veje, strma dolinca. Grem vseeno, ker na tem mestu nimam več izbire. Upam samo, da se ne spotaknem ali pa ne pičim na kakšno trnje, ker je tako rekoč že noč. Prilomastim do hiše. V grlu me stisne. Ograja. Dvometrska. Ne morem naprej. Ne morem nazaj. Prav histerično se malo zarežim in v istem momentu zaderem "halooo, je kdo tukaj!!!??". Na drugi strani mreže, se pojavi majster v modrem delavskem kombinezonu. Malo blesavo me gleda, povsem upravičeno. Razložim mu situacijo in ga prosim, če lahko na kakšen način prečkam njegovo parcelo. "Ja daj, bova najprej spravila kolo čez" mi odvrne. Dvignem kolo čez ograjo, on pa ga poprime in ga rukneva čez. Uporabim vse svoje "ninja" sposobnosti in splezam čez žičnato ograjo. Zahvaljujem se mu na polno, on pa se samo prikrito smehlja, misleč: "ker butl". Odstranim veje iz šprikel, nastavim ketno, mu še enkrat zapojem hvalnico in zaželim vse dobro. Ven pridem nasproti rudniškega Hoferja. Malce se tresem, adrenalin še dela.

But, mission acomplished. Cilj dosežen.


Še uro in pol nazaj sem se otožen vračal proti domu in si želel da se mi kaj zgodi. Sedaj se z nasmehom in naspidiran vračam po dolenjki, ter čez center nazaj proti Mostam.


Na Zaloški znova pridem do tirnic, tokrat so zapornice odprte. Šele sedaj pokapiram kaj se je zgodilo in kako se je sploh vse skupaj pričelo.


Vsega je kriv tisti vlak. Hvala ti.




#adventure #dotheunexpected #rush #corageouswilltriumph #gratefull


69 views0 comments