Ustvarjanje je najlepša stvar na svetu. Iz nič narediti nekaj. Lahko pa naletiš na problem, ki se imenuje "writers block", ali po naše "umetniška blokada". Kar pomeni, da ne zmoreš nič napisati, ustvariti. Takrat je potrebno tako imenovano prosto pisanje. Deluje kot razbijalec miselnih blokad, kakor tudi je čudovito terapevstko sredstvo.
Pišem take stvari večkrat, samo ne objavljam drugam kot v lastni dnevnik. Tokrat objavljam z razlogom in upanjem, da komu pomaga. Pomagalo bo edino tako da se sam razpišeš.
Ne misli. Samo piši. Ne ustavi se.
"Uživajte" v branju mojih prostih misli, spodbujam pa vas da isto narediti sami.
Nemogoče je govoriti o čemurkoli o čemur želiš govoriti. Nakladati, razpravljati, pospravljati podstrešje glave je strašno zahtevno opravilo če je metla predolga. Prekratka ni nikoli. Sprostitev energične mušice v zaodrju je strašno zasmradila okoljevarstveno občinstvo, ki ni imelo nikakršnega namena se podajati v razburkane vode domišljijskih strasti. Izgleda da je tolelele ogledalo ogledanega vodenega a hkrati prosto usmerjenega ogleda osebnega ogledala iz ogledalujoče oglednice. Pripravi rižoto na morski način, na nemorski načni, brez belega vina, pretiravaj z rdečo barvo, ki je lahko sestavljena iz pomedorov (ne vem če je prav napisano), ali pa stisnjenega soka istoimenskega sadeža, samo prevedi v slovenščino iz primorske italijanščine.
Stvaritev je kreativnost, prižgana v trenutku nesmisla in brezcilja vendar je istočasno cilj ostati nepremičen kot ledena gora v morju informacij v sedanjem trenutku in prepričanju da je vse kar izpljuneš izpod tipk, ravno tako čaroben del stvaritve, kakor bi bil "premišljen" ali "dognan" ali "izdelan/dodelan". Kreacija s smislom je obstoj brez smisla, če gre za kreiranje katerega je namen doseči cilj, ki dobi svoje življenje šele takrat ko je kreacija ustvarjena. Če obstaja kreativnost v momentu, katere namen je sama kreativnost in brezglavo igranje z mislimi, čustvi, opazovanje kako se premikajo prsti, usta, lica, kaj zaigra notri - potem je kreacija namenska in zaživi. Zadiha vdahne izdahne. Pesek je zamazan del ustavitve kreativnosti, ki reče stop, premisli. Čim naletiš na "stop, premisli", se užitek v insinuaciji radosti in barva kreativnosti izgubi. Ne smeš razmisliti, ne sme biti racionale. Naj samo teče, kot voda, kao da kopiram DanD pa jih ne. Po moje bi v vsakem primeru to napisal, ker pač sem želel to povedati. Rick Rubin mi je dal idejo za pisanje tegalelelele bloga. Pretiravam, i like it alot. Dont stop me now: do kdaj moram pisati esej brez smisla in brez cilja, če je cilj samo pisanje eseja. Zato je kreativnost neskončna. ker ni cilj v končnem izdelku ampak v procesu. Za vsak izdelek ki sem ga izdal sem najmanj užival takrat ko je bil dejansko izdan. Kvazi užitek je bil cigaret in pir ob naslajanju in gledanju kako je zdaj izdelek objavljen in samo mutasto opazujem številke ogledov. Bruh. Ne, nočem več tega. "Hočem" je avtomobilistična estrada neznanih posameznikov, ki crkujejo ob nagačenih forah lastnih prepotentnih hotenj po materialu, ki jim bo ustvaril podaljšek erogenih elementov in dal dodano vrednost obstoju. Obstoju, ki ga ne moreš zapolniti z slinasto ustvarjeno slino in pločevino in denarjem. Radi pa imamo vse to, ohoho pa kako. Paradoksalno je pehanje za slinasto pločevino in € nesrečno dejanje, delanje, početje, če je cilj le to. Skoraj rajši imam neke odvisnosti od drugih substanc modernega sveta. Recimo, če oklestim krvno sliko telesa na minimum - kaj ostane. Bele in rdeče barve so. One. Malenkostne pikice. Superstrune. Ne vem več. Gromozanski ego crkne, če ga ubiješ z nerazmišljanjem in spravljanjem stvari na papir. Lahko tudi digitalen.
Lep pozdrav,
Dare