Search
  • dare acoustic

Če ne poznate - gre za 270km dolgo krožno pot po Julijskih Alpah, katere začetek je v Kranjski Gori. V juniju sem v solo izvedbi prehodil prve štiri eteape.

Ta blog nima neposredne povezave z glasbo, ima pa posredno. Že sam namen te moje "odprave" je bil, da se lotim nečesa kar me je strah. Vedno sem občudoval ljudi, ki lahko gredo sami na potovanja, izlete, pohode, pač kamorkoli. Gledal sem filme kot so "Into the wild", "Walk in the woods", "Wild" in jih vsrkaval kot novorojenček materino mleko. Ne vem točno zakaj divjina in samota tako vlečejo a te istočasno malo strašijo? Verjetno zato, ker smo se razvadili, privadili, na to umetno urbano okolje in izobilje. Vsega polno rit, za nič se ne rabiš potrudit če nočeš - pač daš keš in dobiš kruh, pralni stroj, streho nad glavo, opojne substance, seks. Vse se lahko kupi in imaš instant srečo, ki je vredna toliko kot ti v tistem momentu spusti dopamina v mozag. Naslednja inspiracija je bil prijatelj, ki je prehodil "Baltic costal trail". Svaka mu čast in - hvala!

Odločilni moment pa je bil, ko sem na internetu brskal za prvim prenočiščem in naletel na hostel Luknja v Mojstrani. Tako delujem(o). Ko si nekaj vizualiziraš, si lažje pogumen.


Več energije se porabi za odločanje, kot pa za samo izvedbo neke aktivnosti.

Nasvet: na https://julian-alps.com/sl/tour/daljinska-pot/juliana-trail/34541732/, lahko najdete vse etape z lepimi opisi. Najpomembnejše pa je, da si lahko prenesete zemljevid vsake etape posebej v *.gpx obliki, ki ga potem vnesete v svoj Google zemljevid - GPS ti reši rit. Oznake poti so slabe, po večini štirih etap ne vem kako bi se znašel brez svoje navigacije. To je edini nasvet.


Glavni načrt: z avtobusom iz Ljubljane do Kranjske Gore, prehoditi 4 etape, prenočišča sem iskal sproti. Ko pridem do Bleda, pa spet bus nazaj v Ljubljano.


---Lets go!---


Dan 1. Kranjska Gora - Mojstrana | Štart 14:19 | Finiš 19:12 | Feel: 3/5

Štart iz centra, proti Čičaram, mimo hostla Nika, čez majhen mostiček, pod katerim teče Sava Dolinka. Imam poseben spomin s tisto lučjo ob mostičku, ampak to naj ostane skrivnost :) Na začetku gozdna pot, se kmalu spremeni v delno makedamsko in strm vzpon. Srednji vrh je lep. Lep razgled na celotno Kranjsko Goro, lepi travniki, pašniki. Spust je brezvezen, ker hodiš po cesti. Je pa vmes en lep slap. Tako rekoč narediš krog, ker prideš ven 500 metrov od začetne pozicije. Pot se nadaljuje v ravnini po kolesarko/pohodniški urejeni poti proti Mojstrani. Čista ravnina. Vmes se splača vsake toliko malo vstran, kjer naletite na reko Savo. Perfektno za že malce utrujene noge. Pred hostel Lukna sem prispel malo čez sedmo uro. Lahko noč.


Dan 2. Mojstrana - Jesenice | Štart 10:56 | Finiš 17:20 | Feel: 5/5

Začenši z mini vzponom proti Dovjam sem naletel na skupino turistov, ki jih je animiral visokogorski Joža z zakrivljeno palico v roki. Simpatično. Lepo malo naselje, ki nudi pogled na celotno Mojstrano. Sledi gozdna makedamska cesta s konstantnim blagim vzponom. Kmalu naletim na osamljeno klopco s perfektnim razgledom. Tukaj se ustavite, ker naslednja možnost za postanek je točno tri ure hoje kasneje. Med gozdno potjo srečate čebelnjak, odcep za Bvavščevo plezalno steno in veliko dreves. Ko se gozd konča in se scena odpre, se znajdete na res čudovitih travnikih, kjer ni žive duše - je pa prva oznaka za "Julijana trail". Pri spustu v dolino naletite na nekaj osamljenih domačij in še malo gozdne poti, ki vas končno pripelje v Plavški Rovt, kjer je dejansko prva možnost za konkretno pavzo. Uničil sem svoj mega sendvič in po kakšne pol ure počitka odrinil naprej. Misleč da je to to. Oh ja. Tukaj se šele začne. Zavijete na travnik pod Golico. Ne bom izgubljal besed. To je to. Poanta te poti je, da užiješ in si prislužiš dotični del. Spust v dolino proti Jesencicam čez staro rudno pot mi je dajala marsikaj misliti. Recimo, da so dejansko tukaj prevažali rudo z vozovi iz vrha do Jesenic? Seriously? Mi pa sedaj jamramo zaradi ne vem česa, omg. Vidni so še odtisi železnih zavor, vžrti v debele korenine dreves. Še nikoli nisem bil tako vesel pogleda na Jesenice (Jessynice :). Dokončal pa me je jeseniški bazen, ker pot zavije točno tako, da se dobesedno zaletiš vanj. Kaj je lepšega kot skočiti v vodo po petih urah hoje? Aja, dobiti svojo sobo z lastno kopalnico pri Klubu Zlata Ribica.


Dan 3. Jesenice - Begunje na Gorenjskem | Štart 12:06 | Finiš 18:02 | Feel: 2/5

Tečna začetna hoja čez Jesenice. Tečna zato, ker je mestna in ob cesti. Po kakšni uri prispeš v naravo in na Blejsko Dobravo. Sledi spust do hidroelektrarne Moste. Nor pogled navzdol. Malo scary. Jamram in pizdim zaradi žuljev ter razbolelih podplatov. Prizemlji me spomenik padlim borcem leta 1942. Neham jamrat in sem srečen da sem živ.

Žirovnica, sicer čist okej naselje. Ampak podobno kot vožnja z avtobusom - komaj čakaš da je konec. Do tukaj mi pot res ni bila všeč. Točko je dobila zaradi scene, ki me je presenetila, ko sredi Žirovnice zaviješ levo in se kar naenkrat znajdeš v objemu ogroooomnih travnikov in gora. Dobesedno občutek Velike Planine. Končno sem lahko zadihal in naredil par zabavnih posnetkov. Vzdušje je šlo gor, bolečina v nogah pa tudi. Vzpon na Sv. Peter sem preskočil, ker so mi sanacija nog in malica vzele preveč časa. Nisem pa sploh še imel prenočišča, zmanjkalo mi je hrane in bil sem res utrujen. Telefon pa mi je povedal da se zadnja štacuna v Begunja zapre ob 19h. Pa je uspelo vse. V apartmaju Murka, so me pričakali s češnjami, hladnim pivom in nasmehom. Iskrena hvala.


Dan 4. Begunje - Bled | Štart 12:05 | Finiš 18:15 | Feel: 4/5

Zbudim se v deževno jutro. Vseskozi sem si mislil, da pa je edina stvar ki jo ne bom uporabil - pelerina. Pomota, zadnji dan mi je prišla še kako prav. Pri hoji čez Dvorsko vas se ozrem in zagledam vse prehojene hribe. Malo sem fasciniran kaj vse sem prehodil. Waw, dejansko zmorem!? Ja, še. V vasici Gorica so tako rekoč vse hiše opremljene še z imeni, poleg hišnih številk. Zanimivo, a ne grem raziskovat zakaj je tako. Včasih je treba kaj pustiti neznano, da lahko deluje domšiljija. V Radovjici me pozdravi dež. Lačen sem. Usedem se v gostilno in naročim pizzo, ne postavljam si nekih bednih, brezveznih idej. Ker dež ne neha, kljub mojemu modelovanju se vstanem in grem naprej. Vmes se mi tečen dež spremeni v izziv. Ker sem še dopoldne razmišljal, kaj lahko še novega doživim - poleg nove okolice. Tadaaaa. Level up. Hoja v dežju ob Savi proti Šobcu, v totalno premočenih čevljih, hlačah, vsemu. Preskakovanje luž, umikanje nalivov vode na poti, držanje za drevesa da sem lahko sploh prišel mimo. Ker je bilo res vse zalito. Šobec zgleda otožno v megli. Spijem čaj in pičim še zadnjo rundico. Pri Koritnem mi v ušesih od fakin ne vem kje zaigra pesem "Bele vrtnice kradel sem zate". Od kje d fak se je vzela nimam pojma, ker jo nisem slišal od ne vem kdaj. Hmmm. Še zadnja ravnina, v daljavi se vidi blejski grad. Prispem. Naredim zmagovalno fotko, se usedem na zaslužen pir in prevoz. Konec 1. runde.


Pričakoval bi lepe občutke, pa so bili prej malce otožni. Dejansko spet dokaz, kako je pot pomembnejša od cilja. Vedno znova se učim to. Ko nekaj dosežeš, se zgodi vprašanje "okej kul, kaj pa zdej?".

Če mislite, da bi vam svetovna slava ali denar prinesla srečo, si prosim lepo poglejte dotični intervju. Postavljanje dosegljivih kratkoročnih uresničljivih ciljev in doseganje njih je tisto, kar pričara kratke in realne občutke sreče.


Julijana, hvala ti, se vidiva kmalu.



#love #freedom #happiness

1,171 views0 comments
  • dare acoustic

V študentskih časih nisem zamudil nobenega leta, da se nebi odpravil tja, kjer KlemenKlemen je doma. Trnow. Vedno me je fascinirala navidez subkulturna scena, pomešana z ne tako subkulturnim programom. Čeprav tudi. Mix izvajalcev mi je bil redko po godu. Slišal sem nove stvari, nove nepričakovane stvari. Nisem bil vedno tako odprt za nepričakovano. Sem pa bil odprt za žur in druženje. Pa še muzka je zraven! Waw! Nabito poln atrij, misteriozna osvetlitev, občutek premišljenjega "roknrol filinga". Pa še trnovska plaža je le lučaj stran, kamor smo vedno preradi zašli (pred in po dogajanju) s kitarco v roki.

Že takrat sem se vprašal "kdaj bom pa jst tle?!", "kaj moram nardit d špilam na Trnfejst?!".

Do odgovora sem prišel več kot deset let kasneje. Zrasti, dorasti. Ni vsaka scena za vsakega, vsaj ne ob vsakem času. Veliko stvari hočemo "instannt, sedaj, takoj, dej mi jebote zdej, k ne morm več čakat".

Pred koncertom obvezna rutina. Vedno grem tečt, odmeditiram in sem sam. Najraje tako, ker nočem zapravljati energije za nič drugega. Tonska vaja ob 19.30. Prva stvar ki me je presenetila je bila, da oder ni tako majhen kot je bilo rečeno da bo. Tonski tehnik, legenda. Kelnar, legenda. Filing, legendaren. Že takoj pred štartom. Ne morem dovolj poudariti, kako zelo pomembna je ekipa ki dela s tabo. Da veš, da so tam z veseljem in s spoštovanjem, ter da se znajo pohecat. Ni ga hujšega umora za dušo, kot tečen tonski mojster.

V backstage-u sem zdržal 5 minut, potem pa sem šel na bicikel in se namerno izgubil po trnovskih ulicah. Da sem odmislil.

Nasvet: če hočeš zmanjšati tremo se ne zadržuj tam, kjer boš nastopal. Odidi stran in ko se vrneš, takoj skoči na oder. Deluje.


14 skladb. Drugačne kot ponavadi. Namerno - ker je pač Trnfest. Tudi filing je bil drugačen. Prijeten, doživet, glasen, norenje, ravnopravtreme, yessssss.


Dare Acoustic - "Strah prepovedan" @live Trnovfest2020


Hvala vsem ki ste prišli, hvala ekipi trnfesta za organizacijo in povabilo in hvala Evi za fotografije!


foto: Eva Flerin

58 views0 comments
  • dare acoustic

Bruuuummm 190 na uro proti cilju! Ljudje imamo eno skupno posebnost. Ko nekaj imaš, ti postane samoumevno. Hočeš več. Klasika. Vem. Že slišano. Ampak pazi to, kaj sem razmišljal včeraj med popoldanskim dremežem/meditacijo.


Če nekoga hočeš, mu plačaj. Lahko z denarjem, lahko pa nekaj narediš zanj. Da ne bo nejasnosti - ne govorim o spolnih "uslugah". Z denarjem, ali z energijo. Ja. Zamišljal sem si avtocesto, v zavetju oblakov spodaj in zgoraj. Pikice na njej pa so bile vse življenje na zemlji. Nekaj teh pikic smo ljudje. Ti si ena izmed. Včasih lahko ustaviš drugo pikico in interaktiraš z njo. Spustiš svojo energijo, ona pa se odzove nanjo.


KLJUČNO! -> Kolikor energije daš, toliko jo moraš prejeti nazaj.


Točno tukaj leži čar. Veš, tisti momenti, ko se za nekaj (ali nekoga) boriš, daješ vse od sebe, rineš z glavo skozi zid, upaš, čakaš, gledaš v telefon kdaj bo odpisal (a), čakaš na odgovor za službo, vztrajaš da bi se dokazal nekomu (!!tema za drugič, za zdaj - "just, don´t do that"!!); strah te je kaj bo. Ta strah. Uuuuuu, ta prelepi strah, ko ne veš kaj druga oseba razmišlja ali hoče.

No, to.


Ni kriva publika, da je bil beden koncert. Niti nisi kriv ti.

Kriv je tvoj ego, ki je hotel z manj energije vzeti več nje nazaj.

Ustvariti energije pa ni mogoče, kot vemo. Energija kroži. Osnovna fizika.


Ni kriva ona ali on, da ni interesa za prijateljstvo/razmerje/flirt/ons/kolegialnost/karkoli.

Niti nisi kriv ti.

Kriv je tvoj ego, ki je hotel z manj energije vzeti več nje nazaj.

Ustvariti energije pa ni mogoče, kot vemo. Energija kroži. Osnovna fizika.


Ni kriv šef, sodelavec, predsednik države, virus ali delavec v steklarni Hrastnik. Nisi kriv ti.

Kriv je tvoj ego, ki je hotel z manj energije vzeti več nje nazaj.

Ustvariti energije pa ni mogoče, kot vemo. Energija kroži. Osnovna fizika.


Na avtocesti življenja, ti lahko pikice ustavijo ali ne. Lahko so zadovoljne s tvojo "cestnino" ali pa ne. In oddrvijo naprej ali samo mimo. Neprestano. Kakor tudi ti.


Odpri svoj "UČ" in čuvaj koliko energije namenjaš katerim pikicam.


Love. Dare.


#hvalazainspiracijoveškdosi #dareacoustic #daydreaming #gratefull




76 views0 comments