Živa meja

Kdaj je pravi čas da rečeš "dovolj"? Ko veš da je tvoja toleranca že zdavnaj presežena, ti pa si ne upaš reči "ne!". Vztrajaš in obstajaš znotraj svoje zlate kletke z namenom da potrpiš, ker bo potem zagotovo bolje? Učijo nas "samo stisni, vsega hudega je enkrat konec". Res je, vendar ni res. Ne rabiš potrpeti. Moraš se pa naučiti razlikovati med "počakati" in "potrpeti". Če trpiš, skodiš samo sebi in ljudem okoli sebe. Nisi jasen v svojih načelih. Ker skrivaš svoje želje in potrebe zavoljo nekoga drugega. Ker se imaš za manj vrednega in postaviš drugo osebo na prvo mesto. Ker si tako naučen. Bodi ponižen, baje. Slovenci smo kmečki narod, kristijani v večini. Ali si veren ali ne, nima veze. Del teh vrednot imaš lahko nekje v sebi. Kako jih spustiti oziroma se naučiti živeti z njimi? Začni pri sebi, za začetek. Verjamem da točno veš kaj si želiš v življenju. Verjamem da si hvaležen za marsikaj. Verjamem da si dobra in čudovita oseba, Verjamem da imaš strahove. Verjamem da imaš sijaj. Verjamem vate. Človek si. Zavedujoč delček vesolja. Pozornost v sedanjem trenutku je vse kar imaš. Edina konstanta v življenju je sprememba. Edino kar je "za zihr" pa sta rojstvo in smrt. Zavedaj se zdaj. Poglej okoli sebe in spreglej kaj imaš v tem trenutku.

Kdaj je pravi čas da rečeš "dovolj"? Vidiš in upaš na lepše čase, spominjaš se lepe preteklosti in živiš za prihodnost. Tukaj si, sedaj. Tukaj kjer si. Zasedaš čas in prostor. Na wc školjki, na odru, za pisarniško mizo, na jahti, ob jezeru, mogoče si astronavt in lebdiš v orbiti. Nima veze. Edino kar ima veze je ljubezen in sedanjost. Obstajaj. Imaš že vse kar rabiš.

Kdaj je pravi čas da rečeš "dovolj"? Klišejski odgovor - sedaj. Se spomniš od prej da je edina konstata v življenju sprememba? Da. Sedaj. Zavedaj se kaj želiš in česa si ne želiš. Je tako preprosto - ni pa enostavno v praksi. Ne rabiš razloga. Ne rabiš se nikomur opravičevat in nikomur nisi dolžan pojasnila. Tukaj bodi otrok. Kot otrok si se lahko igral s kobilico in užival v tem, brez da bi vedel za kaj. Samo...užival si. Gledal kako jo ujameš med dlani, malo hecen občutek ko ti migeta med prsti, mogoče mal scary :) In potem si jo spustil in gledal kako skače okrog, medtem pa že poizkusil kakšnega okusa je tri peresna (štiri peresnih nikul nism mogu najti!!!) deteljica ali pa marjetica. Nisi bil obremenjen s tem, če jo je slučajno prej kdo pohodil z umazanimi čevlji ali pa če se je vaški kuža polulal nanjo. In še vedno si živ. Poglej kako ti je v resnici lepo.

Ne boj se postaviti mej. Ne odlašaj. Edino tako boš lahko srečen in drugim ljudem okrog sebe delil srečo. Zagotovo boš izgubil stike s kom, boš pa pridobil stik s sabo in z ljudmi ki jih resnično rabiš v življenju.

"Uživej, ker življenje ni za vedno ampak ZDAJ, če si misliš da je bedno ti, pa kaj. Ceni vse pretekle dni, užij sedanjost, ker jutri se nikol ne zgodi" (Dare Acoustic - Antidepresiv sedativ).

Pesem je že na vseh platformah (itunes, deezer, spotify), spot pa, po včerajšnjem pogovoru s prijateljem, držmo pesti, da nama uspe še letos.

Radi se mejte, glejte kuk se majo eni radi :)))

Dare

Pogrešam te.

Pogrešam te, ker si iz mene izpila še zadnji delček nadnaravnega klora, katerega namen naj bi bil samo prečiščevanje, razstrupljevanje in deljenje ultimativne lepote. Namesto tega je ostal parafraziran dotik kemične bolečine. Iztrgala si se iz mojega objema brez opozorila, a s pravim in verjetno žlathnim namenom. Jeza ustvarja skomine in iracionalna prepričanja. Včasih je zadosti jok, včasih mlatenje prazne slame, včasih nabijanje glasbenih vejic v vetru, včasih zapletanje s toksikološkimi elementi - vsemi ki jih ima ta moderen, umazan a lep svet za ponuditi.

Pogrešam lase, vonj, čaroben glas, petje, dotik iz iskrivih ustnic, dotik teles ki se nemudoma spremeni v ekstazo notranjega miru. Spužva v vodi sem. Napihnem se ob nevarnosti in ne spustim vase nič tekočine. Samo takrat ne. Samo takrat me lahko, a le delno uživaš. Pljuvam po pretklosti praznega obupa, ki sva ga tiho in navidez nemoteno preživljala na fotelju. Vsak trenutek je lahko dih, če dopustiva. Simultano je lahko vsak trenutek davljenje in držanje za vrat. Premočan stisk roke te zaduši. Otopi tvoje misli, srce in telo, da se ne more in ne upa popolnoma prepustiti. To se začuti, veš, močno se začuti. Vsak drobec v meni mi govori kaj delam prav in kaj narobe. Vsak drobec v meni pa istočasno ljubi. In se spreta med sabo. Ker se ne pogovarjata dovolj. Skrivata se, za štirimi stenami, jadikovanjem in vrečami čipsa. Simbioza nastane šele takrat, ko se odprejo nezavedne čakre. Trenutki ko so se odprle, so bili tako zelo magično prežeti z neko meni neko neznano energijo, da sem še bolj tajil sebe in dajal prednost strupenemu vetru. Da odpihne občutke, da zadiham strupen zrak, naravnost v jetra in ledvice.

Pihajva si na dušo, ki je druga drugi tako neznana, da se poraja vprašanje, kdo sem jaz in kdo ti.

Blebetajoč temne črke iz neumnosti in obupa, zahtevajoč dejanja in odgovore, na katere ni mogoče odgovoriti.

Zaplaval bi v isti reki v istem toku. A plavava v isti reki? Je morda globina tvojega modrega morja pregloboka zame in za moj batiskaf? Je morda moja iskra udarila prehitro in premočno in prestrašila malo veverico, da se je skrila nazaj v gozdno vejevje grizti storže?

Diham, samo diham. In tako bo ostalo, ker včasih je preveč - premalo.

Objamem te v mislih in pobožam mehke lase. Poljub.

Nikoli mi ni prav.

Redno...neredno pišem dnevnik. Tako spletni kot navadni. Ne vem kdaj in zakaj sem motiviran. Nimam rutine, trenutno sem sam sebi beden. Okrevam po aktualni bolezni iz poročil. Bedno in neredno dobivam nazaj okus in vonj. Manjkata mi. Bogi bogi sem. Rad se smilim samemu sebi. Včasih. Še ko pišem se sam sebi zdim beden. Učinkovita samoterapija notranje destrukcije z namenom se tako potolčti da se nižje več ne da. Najbolj znan občutek iz otroštva - tarnanje in jamranje. Ker je prijetno in se lahko zaprem vase in sem največji revček nasvetu - ovbe ovbe. (To je bil jok v Asterixu, če je kdo bral slikanice).

Dežuje. Ni mi prav ker sem doma in ne morem nikamor. Tokrat res ne, dobesedno ne smem. Ampak spet samo izgovor verjetno, ker če pogledam v svoj neredni dnevnik izpred enga leta, sem pač se bil pritoževal nad svojim solo pijančevanjem v stavnoanju na Kajuhovi.

Rad občutim žalost izgleda. Hitro se naredim nemočnega ker pač ne znam drugače. Takrat najlažje okvrivim osebo ki mi je najbližje, če je ni, okrivim sebe. In tonem v lastni žalosti - ovbe ovbe.

Tihi januar 2020. Mi bo letos uspelo? Ja, mislim da mi bo, ker tokrat je drugače kot katerokoli leto. Imam pravo voljo, motivacijo in podporo. Orenk sem se pripravil. Več stvari sem si tudi zapisal v beležko. Prosim držite pesti.

Januarjevih 30. Projekt, ki že uspešno zamuja dva dni. Samo vsesti bi se moral za računalnik in začeti, tako kot sedaj počnem z blogom. Zakaj se ne spravim? Zato ker se mi ne da in zato, ker je RDR2 tako fakin hud špil da mi ne spusti da bi šel stran in kaj produktivnega naredil. Ajaaaa, pa še jamrati moram glede tega da nimam okusa in vonja- ovbe, ovbe. Projekt, da v 30 dneh naredim 30 komadov.

Volja je hecna stvar, pride takoj ko se nečesa lotiš. Pred začetkom pisanjam sem bil nesrečen. Sedaj sem malo manj, pa sem naredil res samo nekaj malenkostnega - izlil pač slabo voljo v tipkanje.

Srečnega pa zdravega.

Dare