Redno...neredno pišem dnevnik. Tako spletni kot navadni. Ne vem kdaj in zakaj sem motiviran. Nimam rutine, trenutno sem sam sebi beden. Okrevam po aktualni bolezni iz poročil. Bedno in neredno dobivam nazaj okus in vonj. Manjkata mi. Bogi bogi sem. Rad se smilim samemu sebi. Včasih. Še ko pišem se sam sebi zdim beden. Učinkovita samoterapija notranje destrukcije z namenom se tako potolčti da se nižje več ne da. Najbolj znan občutek iz otroštva - tarnanje in jamranje. Ker je prijetno in se lahko zaprem vase in sem največji revček nasvetu - ovbe ovbe. (To je bil jok v Asterixu, če je kdo bral slikanice).
Dežuje. Ni mi prav ker sem doma in ne morem nikamor. Tokrat res ne, dobesedno ne smem. Ampak spet samo izgovor verjetno, ker če pogledam v svoj neredni dnevnik izpred enga leta, sem pač se bil pritoževal nad svojim solo pijančevanjem v stavnoanju na Kajuhovi.
Rad občutim žalost izgleda. Hitro se naredim nemočnega ker pač ne znam drugače. Takrat najlažje okvrivim osebo ki mi je najbližje, če je ni, okrivim sebe. In tonem v lastni žalosti - ovbe ovbe.
Tihi januar 2020. Mi bo letos uspelo? Ja, mislim da mi bo, ker tokrat je drugače kot katerokoli leto. Imam pravo voljo, motivacijo in podporo. Orenk sem se pripravil. Več stvari sem si tudi zapisal v beležko. Prosim držite pesti.
Januarjevih 30. Projekt, ki že uspešno zamuja dva dni. Samo vsesti bi se moral za računalnik in začeti, tako kot sedaj počnem z blogom. Zakaj se ne spravim? Zato ker se mi ne da in zato, ker je RDR2 tako fakin hud špil da mi ne spusti da bi šel stran in kaj produktivnega naredil. Ajaaaa, pa še jamrati moram glede tega da nimam okusa in vonja- ovbe, ovbe. Projekt, da v 30 dneh naredim 30 komadov.
Volja je hecna stvar, pride takoj ko se nečesa lotiš. Pred začetkom pisanjam sem bil nesrečen. Sedaj sem malo manj, pa sem naredil res samo nekaj malenkostnega - izlil pač slabo voljo v tipkanje.
Srečnega pa zdravega.
Dare
