Avtocesta življenja.

Bruuuummm 190 na uro proti cilju! Ljudje imamo eno skupno posebnost. Ko nekaj imaš, ti postane samoumevno. Hočeš več. Klasika. Vem. Že slišano. Ampak pazi to, kaj sem razmišljal včeraj med popoldanskim dremežem/meditacijo.

Če nekoga hočeš, mu plačaj. Lahko z denarjem, lahko pa nekaj narediš zanj. Da ne bo nejasnosti - ne govorim o spolnih "uslugah". Z denarjem, ali z energijo. Ja. Zamišljal sem si avtocesto, v zavetju oblakov spodaj in zgoraj. Pikice na njej pa so bile vse življenje na zemlji. Nekaj teh pikic smo ljudje. Ti si ena izmed. Včasih lahko ustaviš drugo pikico in interaktiraš z njo. Spustiš svojo energijo, ona pa se odzove nanjo.

KLJUČNO! -> Kolikor energije daš, toliko jo moraš prejeti nazaj.

Točno tukaj leži čar. Veš, tisti momenti, ko se za nekaj (ali nekoga) boriš, daješ vse od sebe, rineš z glavo skozi zid, upaš, čakaš, gledaš v telefon kdaj bo odpisal (a), čakaš na odgovor za službo, vztrajaš da bi se dokazal nekomu (!!tema za drugič, za zdaj - "just, don´t do that"!!); strah te je kaj bo. Ta strah. Uuuuuu, ta prelepi strah, ko ne veš kaj druga oseba razmišlja ali hoče.

No, to.

Ni kriva publika, da je bil beden koncert. Niti nisi kriv ti.

Kriv je tvoj ego, ki je hotel z manj energije vzeti več nje nazaj.

Ustvariti energije pa ni mogoče, kot vemo. Energija kroži. Osnovna fizika.

Ni kriva ona ali on, da ni interesa za prijateljstvo/razmerje/flirt/ons/kolegialnost/karkoli.

Niti nisi kriv ti.

Kriv je tvoj ego, ki je hotel z manj energije vzeti več nje nazaj.

Ustvariti energije pa ni mogoče, kot vemo. Energija kroži. Osnovna fizika.

Ni kriv šef, sodelavec, predsednik države, virus ali delavec v steklarni Hrastnik. Nisi kriv ti.

Kriv je tvoj ego, ki je hotel z manj energije vzeti več nje nazaj.

Ustvariti energije pa ni mogoče, kot vemo. Energija kroži. Osnovna fizika.

Na avtocesti življenja, ti lahko pikice ustavijo ali ne. Lahko so zadovoljne s tvojo "cestnino" ali pa ne. In oddrvijo naprej ali samo mimo. Neprestano. Kakor tudi ti.

Odpri svoj "UČ" in čuvaj koliko energije namenjaš katerim pikicam.

Love. Dare.

#hvalazainspiracijoveškdosi #dareacoustic #daydreaming #gratefull

Pobiranje krompirja.

"Eeeeej Dareeee, kaj je zdej??? A bi prišel v Lendavo za enega prijatelja, ki je tvoj ultra fan odigrati samo dve pesmi? Veš, imamo že zabavo v lokalni diskoteki in sicer imamo svojo muziko, pač en kolega, ki je DJ vrti preko računalnika. Amapk bi fuuuul pomenilo če bi lahko vseeno, tko inkognito, uletel vmes preden mu damo darilo na oder in odigral Cukra, pa pol še enga po tvojem izboru? Tud prespiš lahko. Ti zrihtamo v hotelu ni paaaanike, pa za pit pa za jest bo! Tko, ful vsega kar premore lokalna pizzerija in isti diskač. Torej kaj praviš, si za??? Aja, pa kolk računaš?".

Odgovorim, standardno ceno za koncert.

Replika: "ummm... aha, aja, aha, aja,... A bi se dalo za malo manj, veš, al sta samo dva komada... No, v bistvu lahko tudi samo enega odšpilaš pa bo kul. Ni fer, da zdaj računaš kakor da bi špilal cel večer, pa glej, al bo ful dobro, pa res tko ene 50 ljudi bo in imaš še dodatno promocijo a.k.a. exposure".

Odgovorim, da mi za 3 minute programa pobere isto časa, kot če bi odigral cel koncert. Star sem bil 29 let takrat, brez službe in sem rabil denar. Okej, barantajva prijatelj. Mi je zamorilo, ampak sem spustil na njim ustrezno ceno.

Mesec dni kasneje pride ta veseli dan. Lepo sem spal do dvanajstih, požrl še uspavalno tableto, da sem se lahko konkretno naspal, ker sem vedno živčen pred nepredvidljivimi koncerti. Prevoz sem imel ob 15h, do Maribora, ker do Lendave jih ni bilo direkt. Aja, avta nisem imel (še vedno ga nimam). V štajerski prestolnici prestopim na drugi prevoz za Lendavo, kamor prispem nekje ob 19h. Kličem "organizatorja" da sem na postaji v centru. Pravi da me takoj pobere in me res. Odloži me pri hotelu, izroči ključ od sobe in gre. Še pred tem pusti jasna navodila kdaj naj bom tam in kdaj začnem. "Točno ob polnoči bodi tam" se glasi komanda.

Okej. Sem nočni tip, mi ne predstavlja velike težave. Tri ure preživim sam v sobi, od tega se kakšne 45 minut tuširam, ker mi dogaja voda in hočem izkoristit zastonj njo. Za moj blagodej, hvala H2o. Nekaj konkretnega pojem nazadnje ob 22h, ker čutim da bo dolga noč, tik pred nastopom pa se ne smeš nažret, ker pol ne morš pet! :) Uglašujem kitarco, ogrevam glasilke "minemoneminemoneminemonema" (to je ena pevska ogrevalna vaja), ter "prrrrrr, prrrrrr" (druga ogrevalna vaja). Grem parkrat čez stokrat preigranega Cukra. Odšpilam še malo Mi2-jev, ki sem jih takrat na polno poslušal, za filing. Ura je 23.30 in strumno hitim, v le nekaj sto metrov oddaljeni diskač kot nočni jebač. Pridem kot je zapovedano - previdno zadaj da me slavljenec ne vidi. Žurka je v polnem zagonu. Dretje, pitje, norenje, vonj po redbulfakinvodkah v zraku in zašvicanih dekoltejih. Čakam v mini backstageu na svoj moment. Ura je polnoč in se zgodi. Super je bilo, dečko je bil presenečen, ter tudi večinoma publike me je poznalo, tako da so se na polno zdrli zraven "ulala-ulala-yea". Mu še voščim, ga objamem, ter se hitro umaknem v ozadje. Odprem pir. Fakin končno, ja prosim. Vmes razmišljam, kako je krivično vse skupaj - ker najtežje je prebiti led. Itak imaš vedno tremo na začetku. Šele po prvem komadu prideš k sebi.

Meh. Ok, lets party. Ja, lahko bi šel direktno spat. Lahko bi. Samo ne grem. Tudi ti ne bi šel/šla. Ne biti tukej pameten prosim, ker res ne veš. Razen če veš, ampak potem se itak strinjaš z mano. Če nisi res nek hud rock zvezdnik, je druženje po koncertu stvar, ki jo izvedeš. Pika. In smo se, družili do 6h zjutraj. Mene seveda ni bilo treba dosti prepričevati. Komaj sem čakal da igram naprej. Na vrtu sem potegnu ven lubico in sva zabavala še vse prisotne, dokler se ni oglasil lendavski petelin.

Folku dogaja, izbirajo komade iz moje playliste, posojam kitaro, pijem, poskušam kakšni pomežikniti. Ja poskušam, to je več ali manj vse. Ker ko si v centru pozornosti kot zabavljač, dekleta s tabo zapojejo, z drugim pa zaplešejo in zabluzijo. Mwa mwa mwa, se lupčkata onadva. Ona mu sedi na kolenih, me s steklenim pogledom prosi da zaigram "Đurđev dan". On bi rad pa "Frido". Se še enkrat zaližeta in gresta.

Zbudim se z mačkom ob 10h, ker je ob 12h prevoz nazaj v Ljubljano. Tokrat brez prestopanja, hvala vesolju za organizacijo.

Tako nekako, izgleda koncert, "samo za en komad pleaassseeee".

Idejo za dotični blog sem dobil danes, ko sem poslušal Sekulovičov intervju na Valu202. Bolje nebi mogel povedati. Je pa govoril za mainstream in makroekonomski pogled na glasbeno industrijo. Manjkalo mi je malo osebnega dotika. Tako da sem šel spisati tole. Upam, da vas malo nasmeje in malo zamisli.

Da, kakor je dejal Nikola - tisto kar vidite na odru je vrh ledene gore. Truda in dela, ki je bilo potrebno da si prišel do tam, ne vidi in ne jebe nihče. Zaploskajo in nato pozabijo.

Še link do intervjuja:

https://val202.rtvslo.si/2020/08/nebuloze-51/

Kakor krompir, nikogar ne briga kako si bil ustvarjen, le kdaj te bo lahko požrl.

Love, Dare

#dareacoustic

Ko crkne kitara.

V 5ek sem špilal v Loca baru v Novem mestu. Hud, hud, hud plac. Direktno pozicioniran na idilični lokaciji ob novomeški rečici, v daljavi se slišijo udarci teniških žog, v zraku pa prijetno diši po vonju krkinih alg. Ja, nam novomeščanom je ta vonj domač bolj kot dolinca pri tastarem Patriotu (ohhh the memories). Prispem ob 20.00, sproščeno postavljam sposojeno opremo in se čudim meglici, ki nastaja nad vodo. Res je še nisem do zdaj videl.

Moja lubica že visi na meni. Kitara mislim. Uporabljam Maritin LX1E (taka kot jo ima Sheeran). Poimenoval sem jo "Širanka". Vem, sem kreativen - hvala. Vtaknem vanjo - kabel namreč. Elektroakustične kitare se s kablom priključi na ozvočenje, akustične pa ne. Amapak nauk o kitarah kdaj drugič. In Širanka se oglasi, prdne, crkne. Prdne še enkrat, tako da gostje pogledajo proti odru češ; "kaj se gre ta malomarnež, ki krati moj mir ob koktejlu!?". In konec. Utihne. Umre. Zanimivo, da bi še pred letom dni dobil prelep živčni zlom, ki bi me pognal proti eksanju pira in inhaliranju tobačnega dima. V roke sem prijel mobilni aparatus in preklical pol Novega mesta, iskajoč, upajoč, vztrajno in mirno. Meditacija res pomaga. Poizkusite jo kdaj. Pol ure kasneje že drvim proti Prečni, oskrbljen s prelepo 6 strunsko Fenderco. Hvala ti, veš kdo si. Hvala tudi vsem, ki so mi posodili opremo za špil. Imam svojo, samo tale koncert je bil nenapovedan. Prijatelj mi je še prejšnji večer govoril, naj neham že biti diva in grem po svojo opremo v Ljubljano. Ne. Potem se nebi zgodilo vse to. Fakin užival sem. Stresne situacije se spremenijo v avanturo, če jih namesto kot problem, poimenuješ izziv.

Špil je bil pa kul. Hvala ekipi Loca bara in vsem ki ste prišli. Love.

#dareacoustic #gig #novomesto