Search
  • dare acoustic

Izgubljen na Golovcu.

Imam en malce čuden fetiš. Rad se izgubim. Namerno. Ker se večinoma časa nahajam v prestolnici Slovenije, ki je sicer lepo mesto z (zaenkrat še) živim utripom, se mi pogosto stoži po naravi in kakšni avanturi v neznano. Všeč mi je tisti občutek adrenalina, ko greš nekam pa ne veš točno kam. Samo rineš naprej in opazuješ, svet zunaj in znotraj sebe. Vedno, čisto vedno postanem nervozen, ko sem v neznanem okolju. Survival mode, kicks in. Pri meni dokaj hitro in intenzivno. Kot da je izgubljanje neka vrste terapije, postopne desenzitizacije, soočanja s strahom.


---Okay, lets go.---


Včeraj, po osmih urah šhihta, se odpravim z biciklom malo po mestu, da naredim osmico. Furam čez center, Tivoli, Metelkovo, trnovsko plažo, stari mestni del, pa spet nazaj. Malo opazujem folk in razmišljam o vsem možnem. Na poti proti domu sem malce otožen. Imam pripravljen plan za večer. U izi večer. Kupil sem si smoki (tist originalen bosanski ta rdeč) in se veselil ogleda filma "Machinist". Na Zaloški cesti mi pot presekajo zapornice in potetoviran vlak. Ne da se mi čakati in naredim the best manever v desno, kjer je obvoz mimo. Bwahaha, pa sem ga. Obvoz vodi po lepi poti do Most, ob Ljubljanici. Še vedno sem otožen, nekaj mi manjka. Navadno grem ali špilat, ali snemat, ali ven s kolegi, pač rabim da se mi nekaj dogaja. Navkljub utrujenosti in planu za film, mi nekaj manjka. Neki manka Franci. V daljavi mi v UČ pade Golovec. Hmmmm. And then - klik!

Vem za eno skrivno pot, ki mi jo je predlagal veličastni guglMaps; bojda najkrajša pot iz Most do Rudnika, kamor rad zahajam ;) Sicer vidim, da gre pot čez Golovec in da je gozdna in strma.

But, its calling for me this time! Gremo v neznano torej.

Na Litijski zavijem na stransko cesto na ulico Miru. Dejansko se tako reče. Waw. Mi je nardilo, ker ravnokar pišem en komad z naslovom "Mesto miru". Hahahha. Kul :)

Ulica miru se konča pri stari, zdaj že zaprti gostilni Pod Golovcem. Spomnim se jo iz filma "Čefurji raus", scena, ko so šli dečki na kosilo, pa niso dobili "solatke" pri zrezku in so popizidili in spizidili :) Dober film, samo knjiga je boljša. Ok, naprej.


Gozdna pot me lepo pelje v globino čez mini potoček, ki ga dvakrat prečkam. Vmes gledam GPS da sem na pravi poti. Naj omenim na tem mestu, da je moj primarni cilj priti do Rudnika točno po tej poti ki mi jo kaže GuglMaps.

Pot se kar naenkrat začne povzpenjati strmo navzgor, precej blatna izgleda, deževalo je. Grem vseeno in rinem bicikel ob sebi. Pot spet postane lepša, naletim pa na 3 podrta drevesa. Ni panike, dvignem kolo, preplezam, all good. Po nekaj minutah se pot konča. Stojim sredi precej strmega gozda, okoli več ali manj goščava. Hmmmm. Vse bi bilo okej, ampak - ura je 19.10. Kar pomeni, prihaja noč. V gozdu še prej, seveda. V tem momentu mi prvič klikne, ali naj grem naprej ali naj se obrnem. Prvič malo cviknem. Tudi GPS ni točen in nisem čisto na pravi poti. Ampak hočem priti do konca. Počutil se bom kot luzer, če sedaj odneham. Odložim kolo na tla in malo pretečem okoli da vidim, če se kje kaj odpre. In res par deset metrov naprej, čez precej vejeva in praprota se pojavi pot. Letim nazaj po kolo, malo že naprezam oči da ga sploh najdem, mrači se že. Po nekaj sopihanja naletim na P.S.T. Si oddahnem. Oskarjeva pot, tam sem prišel ven. Spet v roke vzamem telefon in ugotovim da sem dejansko na pravi poti. Jupi!!!! Uspelo mi bo, yessss! Elegantno kot gospod se peljem po makedamu, srečam nekaj tekačev in sprehajalcev in se smehljam svojemu mini dosežku. Aha, aha, okej, križišče. GPS mi kaže da moram desno. Pot desno pa vodi dol iz prelepega makedama v strmo ozko potko. Grem. Lep in precej dolg spust, za katerega bi rabil 20 minut za prehoditi ob kolesu nazaj. Spet malce ravnine, nato pa se začne.


Konec poti. Okej, WTF?! Se vrnem nazaj do prvega mini odcepa in poskusim drugo pot. Ta gre še bolj v globino gozda, izgleda kot kolovoz za gozdarje. Grem po filingu naprej in hoopppaa, mi čez pot priskakljajo dve srni. Wawwww. Temno postaja. Luč na kolesu mi ne dela. Vse to mi prav elegantno pospešuje utrip. Pot se konča. Ni šans v nobeno smer. Se zaderem "faaaaakkk". Hitro obrnem in nazaj v hrib. Uberem še tretjo pot. Ultra ozka, na desni stran prepad. Polno korenin in vej. Rinem kolo, veje se mi zatikajo v ketno ki je že zdavnaj padla dol. Malo ga nesem, malo ga rinem. Čezdalje temneje je. Telefona ne gledam več. Čutim samo švic po hrbtu in obrazu, nabijanje srca in špricanje adrenalina. Zaslišim zvok dolenjske ceste. Ohhh, kako lepo zvenijo avtomobili. Konstantno se prepričujem da je vse okej, ker nisem ravno v tropskem pragozdu. Tudi ta pot se konča. Obstanem s kolesom, v mraku, brez luči sredi Golovca, ne morem naprej ne nazaj, na desno pa prepad. Razmišljam da bi pustil kolo in nadaljeval peš. Ampak sem preveč trmast. Rinem čez šavje s kolesom na rami. V daljavi zagledam streho hiše. "Jaaaa to je to, tam grem, briga me, samo da pridem ven". Spet se čudežno pojavi mini potka, ki gre ravno proti tej hiši. Smejim se svoji zmagi. A ne za dolgo. 20 metrov pred hišo se mini potka konča in med mano in omiljeno hišico zeva gozdno rastje, mah, veje, strma dolinca. Grem vseeno, ker na tem mestu nimam več izbire. Upam samo, da se ne spotaknem ali pa ne pičim na kakšno trnje, ker je tako rekoč že noč. Prilomastim do hiše. V grlu me stisne. Ograja. Dvometrska. Ne morem naprej. Ne morem nazaj. Prav histerično se malo zarežim in v istem momentu zaderem "halooo, je kdo tukaj!!!??". Na drugi strani mreže, se pojavi majster v modrem delavskem kombinezonu. Malo blesavo me gleda, povsem upravičeno. Razložim mu situacijo in ga prosim, če lahko na kakšen način prečkam njegovo parcelo. "Ja daj, bova najprej spravila kolo čez" mi odvrne. Dvignem kolo čez ograjo, on pa ga poprime in ga rukneva čez. Uporabim vse svoje "ninja" sposobnosti in splezam čez žičnato ograjo. Zahvaljujem se mu na polno, on pa se samo prikrito smehlja, misleč: "ker butl". Odstranim veje iz šprikel, nastavim ketno, mu še enkrat zapojem hvalnico in zaželim vse dobro. Ven pridem nasproti rudniškega Hoferja. Malce se tresem, adrenalin še dela.

But, mission acomplished. Cilj dosežen.


Še uro in pol nazaj sem se otožen vračal proti domu in si želel da se mi kaj zgodi. Sedaj se z nasmehom in naspidiran vračam po dolenjki, ter čez center nazaj proti Mostam.


Na Zaloški znova pridem do tirnic, tokrat so zapornice odprte. Šele sedaj pokapiram kaj se je zgodilo in kako se je sploh vse skupaj pričelo.


Vsega je kriv tisti vlak. Hvala ti.




#adventure #dotheunexpected #rush #corageouswilltriumph #gratefull


69 views0 comments

Recent Posts

See All

Nikoli mi ni prav.

Redno...neredno pišem dnevnik. Tako spletni kot navadni. Ne vem kdaj in zakaj sem motiviran. Nimam rutine, trenutno sem sam sebi beden. Okrevam po aktualni bolezni iz poročil. Bedno in neredno dobivam