Omenjeni festival spremljam že nekaj let, letos pa sem bil prvič povabljen k nastopu. Koncept festivala mi je bil že v štartu simpatičen. Na hitro povedano - gre za koncert v dnevni sobi. Gostitelji so ljudje, ki se sami prijavijo na festival - kot gostitelji. S tem dobrodušno odprejo vrata svojega doma in mehkobo kavča, ali v mojem primeru preproge, nastopajočemu. Podobno zadevo sem že zasledil v preteklosti, ko sem si ogledoval "living room sessione" raznih izvajalcev ("Tiny desk" med najbolj znanimi). Spomnim se, da sem enkrat razmišljal, da bi v svoji sobi organiziral špil. Pač bi povabil folk in imel koncert doma. Nisem potem...
Kavč festival je za mano, kakor tudi lepa in predvsem nova izkušnja. Nastopati brez mikrofona in odra doda besedi "koncert" nov pomen. S publiko si si blizu, en meter razdalje. Ne ločuje te umetno ustvarjen zvok ali višji pod. Če se na "navadnem" koncertu lahko izognemo neposredni komunikaciji in stiku s publiko, je tukaj to nemogoče. Kar me privede do bistva, zakaj so taki nastopi tako čarobni. Intimni so. Blizu si. Razgaljen si. Brez žgočih reflektorjev, odmeva na vokalu in glasnosti. Si to kar si v štirih dimenzijah, v lepem in manj lepem. Realnost.
Igral sem izključno svoje skladbe, nekaj zimproviziral in kot ponavadi veliko govoril. Čeprav sem se zadržal, da nisem še več. Zadnje čase treniram to vrsto samokontrole.
Hvala organizatorjem za povabilo, gostiteljema za preprogo in deci rujnega, publiki pa za back vokale, smeh, ter dobro voljo :)