Search
  • dare acoustic

Pogrešam te, ker si iz mene izpila še zadnji delček nadnaravnega klora, katerega namen naj bi bil samo prečiščevanje, razstrupljevanje in deljenje ultimativne lepote. Namesto tega je ostal parafraziran dotik kemične bolečine. Iztrgala si se iz mojega objema brez opozorila, a s pravim in verjetno žlathnim namenom. Jeza ustvarja skomine in iracionalna prepričanja. Včasih je zadosti jok, včasih mlatenje prazne slame, včasih nabijanje glasbenih vejic v vetru, včasih zapletanje s toksikološkimi elementi - vsemi ki jih ima ta moderen, umazan a lep svet za ponuditi.

Pogrešam lase, vonj, čaroben glas, petje, dotik iz iskrivih ustnic, dotik teles ki se nemudoma spremeni v ekstazo notranjega miru. Spužva v vodi sem. Napihnem se ob nevarnosti in ne spustim vase nič tekočine. Samo takrat ne. Samo takrat me lahko, a le delno uživaš. Pljuvam po pretklosti praznega obupa, ki sva ga tiho in navidez nemoteno preživljala na fotelju. Vsak trenutek je lahko dih, če dopustiva. Simultano je lahko vsak trenutek davljenje in držanje za vrat. Premočan stisk roke te zaduši. Otopi tvoje misli, srce in telo, da se ne more in ne upa popolnoma prepustiti. To se začuti, veš, močno se začuti. Vsak drobec v meni mi govori kaj delam prav in kaj narobe. Vsak drobec v meni pa istočasno ljubi. In se spreta med sabo. Ker se ne pogovarjata dovolj. Skrivata se, za štirimi stenami, jadikovanjem in vrečami čipsa. Simbioza nastane šele takrat, ko se odprejo nezavedne čakre. Trenutki ko so se odprle, so bili tako zelo magično prežeti z neko meni neko neznano energijo, da sem še bolj tajil sebe in dajal prednost strupenemu vetru. Da odpihne občutke, da zadiham strupen zrak, naravnost v jetra in ledvice.

Pihajva si na dušo, ki je druga drugi tako neznana, da se poraja vprašanje, kdo sem jaz in kdo ti.

Blebetajoč temne črke iz neumnosti in obupa, zahtevajoč dejanja in odgovore, na katere ni mogoče odgovoriti.

Zaplaval bi v isti reki v istem toku. A plavava v isti reki? Je morda globina tvojega modrega morja pregloboka zame in za moj batiskaf? Je morda moja iskra udarila prehitro in premočno in prestrašila malo veverico, da se je skrila nazaj v gozdno vejevje grizti storže?

Diham, samo diham. In tako bo ostalo, ker včasih je preveč - premalo.

Objamem te v mislih in pobožam mehke lase. Poljub.


13 views0 comments
  • dare acoustic

Redno...neredno pišem dnevnik. Tako spletni kot navadni. Ne vem kdaj in zakaj sem motiviran. Nimam rutine, trenutno sem sam sebi beden. Okrevam po aktualni bolezni iz poročil. Bedno in neredno dobivam nazaj okus in vonj. Manjkata mi. Bogi bogi sem. Rad se smilim samemu sebi. Včasih. Še ko pišem se sam sebi zdim beden. Učinkovita samoterapija notranje destrukcije z namenom se tako potolčti da se nižje več ne da. Najbolj znan občutek iz otroštva - tarnanje in jamranje. Ker je prijetno in se lahko zaprem vase in sem največji revček nasvetu - ovbe ovbe. (To je bil jok v Asterixu, če je kdo bral slikanice).

Dežuje. Ni mi prav ker sem doma in ne morem nikamor. Tokrat res ne, dobesedno ne smem. Ampak spet samo izgovor verjetno, ker če pogledam v svoj neredni dnevnik izpred enga leta, sem pač se bil pritoževal nad svojim solo pijančevanjem v stavnoanju na Kajuhovi.

Rad občutim žalost izgleda. Hitro se naredim nemočnega ker pač ne znam drugače. Takrat najlažje okvrivim osebo ki mi je najbližje, če je ni, okrivim sebe. In tonem v lastni žalosti - ovbe ovbe.

Tihi januar 2020. Mi bo letos uspelo? Ja, mislim da mi bo, ker tokrat je drugače kot katerokoli leto. Imam pravo voljo, motivacijo in podporo. Orenk sem se pripravil. Več stvari sem si tudi zapisal v beležko. Prosim držite pesti.

Januarjevih 30. Projekt, ki že uspešno zamuja dva dni. Samo vsesti bi se moral za računalnik in začeti, tako kot sedaj počnem z blogom. Zakaj se ne spravim? Zato ker se mi ne da in zato, ker je RDR2 tako fakin hud špil da mi ne spusti da bi šel stran in kaj produktivnega naredil. Ajaaaa, pa še jamrati moram glede tega da nimam okusa in vonja- ovbe, ovbe. Projekt, da v 30 dneh naredim 30 komadov.


Volja je hecna stvar, pride takoj ko se nečesa lotiš. Pred začetkom pisanjam sem bil nesrečen. Sedaj sem malo manj, pa sem naredil res samo nekaj malenkostnega - izlil pač slabo voljo v tipkanje.


Srečnega pa zdravega.

Dare

7 views0 comments
  • dare acoustic

Objestno si rinem levi prstanec v usta, kot petletnik ki čaka na jabolčno kašo z dodatkom Nutelle. Včasih sem živčen ko razmišljam o ljudeh. Zaboli me klišejskost. Držijo se nad gladino, samo ne morejo se povzdigniti. Držijo se nad gladino ravno toliko da lahko živijo. Škoda. Ampak folk si ne upa, je pač presran da bi si upal poskusiti kaj novega. Potem pa boli in tišči glava -> ker ne počneš nič takega kar hočeš, ampak samo tisto kar pričakujejo od tebe. Nič kreativnega. Nič drznega. Pometi pred svojim pragom in stopi čez njega v temo in neznano. Jezen sem na trenutke zaradi tega. Kot da da si želim da bi lahko s kom tekmoval, pa ni pravega tekmeca? Ali pa vsaj sopajdaša? Ne vem točno, ne znam definirati. Race against myself maybe, proably...


Razumem in štekam tvoj "comfort zone". Bodi na toplem, jej in pij toliko kot telo od tebe zahteva, ne prečkaj mej prepovedanega - ker te lahko doleti božja kazen. Leži v svojem fotelju in čakaj na višjo inštanco da ti odpre duri svobode. Do takrat pa srkaj milost nadrejenih in se pritožuj po spletu - v gostilni se trenutno ne moreš. Hahhaa. Prav ti je. Jap, jeza in neke vrste gnev sta sedaj v meni. Absurdnost sedanjosti, pomešana s človekovo vodljivostjo in nagnjenostjo k jamranju. Sledenju gotovosti, izmikanju realnosti in jokcanju nad preteklostjo, ki je nikoli več ne bo. Včasih se tudi sam ne spoznam, od kje točno črpam srd za to drugo temnejše in arogantejše lice. Mi pa je prijatelj zadnjič povedal zanimivo stvar. Da včasih, je potrebno vklopiti tudi jezo. Ujeziti se nad nečim. Vse je bojda sestavljeno iz ljubezni, ki jo ščiti žalost, ki jo ščiti jeza. Če jezo uporabiš na pravilen način, potemtakem bržkone transcendiraš direktno v ljubezen? Ja, naj bi bilo tako. Pri meni trenutno deluje. Sedaj nisem več tako razdražen kot na začetku pisanja tega bloga, ker sem pač malo popi*dil.


Popi*zdi tudi ti in pusti jezi da na pravilen način uporabi svojo moč in prestreli trupla obupa, nemoči, podrejenosti in strahu. Direktno ustreliš in dobiš. Edino ti veš kaj ti je pomembno v tem kratkem času obstoja na mamici zemljici <3.


Delovalo je. Hvala za pozornost. Noht ne rine več med zobe.


Če kdo hoče novi album v fizični obliki, naj se javi na messenger :)))


Take care people!

#angry #sad #stillcaring #iwilldomybest #tryharder


12 views0 comments