Sovražim kapitalistično naravnanost naše družbe. Preprosto na bruhanje mi gre ob misli, da moraš za vse biti plačan. Z jebenim denarjem. To je to kar je pomembno, ker smo se tako dogovorili. Cena za najemnino je toliko, cena za kos kruha je toliko, cena za pomoč v duševni stiski je toliko.
Če nimaš, pač crkn.
Kaj bi bilo, če bi se cenila samo čas in energija, ki jo vložiš v neko koristno dejanje?
Kakšen bi bil svet, če bi lahko vsak delal kar najbolje zna in s tem pomagal drugemu in drug njemu?
Brez pričakovanja za nekaj v zameno.
Ti rad pečeš kruh, jaz rad jem kruh, daj mi kruh.
Jaz rad špilam muzko, ti rad poslušaš muzko, jaz dam tebi muzko.
Ti si rada lepa v ogledalu, rada se urediš in oblečeš, jaz rad gledam lepoto.
Ti rad trdo delaš na kmetiji da bo goveja juha za južno in jajca na uč, jaz rad skuham kosilo, pridi k meni na kosilo.
Ti rad gledaš filme in lenariš cele dneve, si pa dober prijatelj in si tam ko te rabim. Jaz te rabim in mi pogovor s tabo pomaga da lahko pečem svoj "kruh" naprej.
Vem ja, hippie razmišljanje je tole. Ne deluje v realnem svetu. Preveč je pohlepa, preveč je zavisti, preveč je izkoriščanja šibkejših. Gremo izcuzat iz njih še to zadnjo trohico življenjske energije, ki jo imajo. Matr sm jezen, do žalosti sploh še ni prišlo.
Vprašaj se, ali bi počel to kar sedaj počneš brez plačila, bi pa tudi ti dobil vse kar rabiš brezplačno.
Kaj bi počel?
Odgovori samemu sebi.
Love, Dare
