Pogrešam te, ker si iz mene izpila še zadnji delček nadnaravnega klora, katerega namen naj bi bil samo prečiščevanje, razstrupljevanje in deljenje ultimativne lepote. Namesto tega je ostal parafraziran dotik kemične bolečine. Iztrgala si se iz mojega objema brez opozorila, a s pravim in verjetno žlathnim namenom. Jeza ustvarja skomine in iracionalna prepričanja. Včasih je zadosti jok, včasih mlatenje prazne slame, včasih nabijanje glasbenih vejic v vetru, včasih zapletanje s toksikološkimi elementi - vsemi ki jih ima ta moderen, umazan a lep svet za ponuditi.
Pogrešam lase, vonj, čaroben glas, petje, dotik iz iskrivih ustnic, dotik teles ki se nemudoma spremeni v ekstazo notranjega miru. Spužva v vodi sem. Napihnem se ob nevarnosti in ne spustim vase nič tekočine. Samo takrat ne. Samo takrat me lahko, a le delno uživaš. Pljuvam po pretklosti praznega obupa, ki sva ga tiho in navidez nemoteno preživljala na fotelju. Vsak trenutek je lahko dih, če dopustiva. Simultano je lahko vsak trenutek davljenje in držanje za vrat. Premočan stisk roke te zaduši. Otopi tvoje misli, srce in telo, da se ne more in ne upa popolnoma prepustiti. To se začuti, veš, močno se začuti. Vsak drobec v meni mi govori kaj delam prav in kaj narobe. Vsak drobec v meni pa istočasno ljubi. In se spreta med sabo. Ker se ne pogovarjata dovolj. Skrivata se, za štirimi stenami, jadikovanjem in vrečami čipsa. Simbioza nastane šele takrat, ko se odprejo nezavedne čakre. Trenutki ko so se odprle, so bili tako zelo magično prežeti z neko meni neko neznano energijo, da sem še bolj tajil sebe in dajal prednost strupenemu vetru. Da odpihne občutke, da zadiham strupen zrak, naravnost v jetra in ledvice.
Pihajva si na dušo, ki je druga drugi tako neznana, da se poraja vprašanje, kdo sem jaz in kdo ti.
Blebetajoč temne črke iz neumnosti in obupa, zahtevajoč dejanja in odgovore, na katere ni mogoče odgovoriti.
Zaplaval bi v isti reki v istem toku. A plavava v isti reki? Je morda globina tvojega modrega morja pregloboka zame in za moj batiskaf? Je morda moja iskra udarila prehitro in premočno in prestrašila malo veverico, da se je skrila nazaj v gozdno vejevje grizti storže?
Diham, samo diham. In tako bo ostalo, ker včasih je preveč - premalo.
Objamem te v mislih in pobožam mehke lase. Poljub.
