V študentskih časih nisem zamudil nobenega leta, da se nebi odpravil tja, kjer KlemenKlemen je doma. Trnow. Vedno me je fascinirala navidez subkulturna scena, pomešana z ne tako subkulturnim programom. Čeprav tudi. Mix izvajalcev mi je bil redko po godu. Slišal sem nove stvari, nove nepričakovane stvari. Nisem bil vedno tako odprt za nepričakovano. Sem pa bil odprt za žur in druženje. Pa še muzka je zraven! Waw! Nabito poln atrij, misteriozna osvetlitev, občutek premišljenjega "roknrol filinga". Pa še trnovska plaža je le lučaj stran, kamor smo vedno preradi zašli (pred in po dogajanju) s kitarco v roki.
Že takrat sem se vprašal "kdaj bom pa jst tle?!", "kaj moram nardit d špilam na Trnfejst?!".
Do odgovora sem prišel več kot deset let kasneje. Zrasti, dorasti. Ni vsaka scena za vsakega, vsaj ne ob vsakem času. Veliko stvari hočemo "instannt, sedaj, takoj, dej mi jebote zdej, k ne morm več čakat".
Pred koncertom obvezna rutina. Vedno grem tečt, odmeditiram in sem sam. Najraje tako, ker nočem zapravljati energije za nič drugega. Tonska vaja ob 19.30. Prva stvar ki me je presenetila je bila, da oder ni tako majhen kot je bilo rečeno da bo. Tonski tehnik, legenda. Kelnar, legenda. Filing, legendaren. Že takoj pred štartom. Ne morem dovolj poudariti, kako zelo pomembna je ekipa ki dela s tabo. Da veš, da so tam z veseljem in s spoštovanjem, ter da se znajo pohecat. Ni ga hujšega umora za dušo, kot tečen tonski mojster.
V backstage-u sem zdržal 5 minut, potem pa sem šel na bicikel in se namerno izgubil po trnovskih ulicah. Da sem odmislil.
Nasvet: če hočeš zmanjšati tremo se ne zadržuj tam, kjer boš nastopal. Odidi stran in ko se vrneš, takoj skoči na oder. Deluje.
14 skladb. Drugačne kot ponavadi. Namerno - ker je pač Trnfest. Tudi filing je bil drugačen. Prijeten, doživet, glasen, norenje, ravnopravtreme, yessssss.
Hvala vsem ki ste prišli, hvala ekipi trnfesta za organizacijo in povabilo in hvala Evi za fotografije!
foto: Eva Flerin