V 5ek sem špilal v Loca baru v Novem mestu. Hud, hud, hud plac. Direktno pozicioniran na idilični lokaciji ob novomeški rečici, v daljavi se slišijo udarci teniških žog, v zraku pa prijetno diši po vonju krkinih alg. Ja, nam novomeščanom je ta vonj domač bolj kot dolinca pri tastarem Patriotu (ohhh the memories). Prispem ob 20.00, sproščeno postavljam sposojeno opremo in se čudim meglici, ki nastaja nad vodo. Res je še nisem do zdaj videl.
Moja lubica že visi na meni. Kitara mislim. Uporabljam Maritin LX1E (taka kot jo ima Sheeran). Poimenoval sem jo "Širanka". Vem, sem kreativen - hvala. Vtaknem vanjo - kabel namreč. Elektroakustične kitare se s kablom priključi na ozvočenje, akustične pa ne. Amapak nauk o kitarah kdaj drugič. In Širanka se oglasi, prdne, crkne. Prdne še enkrat, tako da gostje pogledajo proti odru češ; "kaj se gre ta malomarnež, ki krati moj mir ob koktejlu!?". In konec. Utihne. Umre. Zanimivo, da bi še pred letom dni dobil prelep živčni zlom, ki bi me pognal proti eksanju pira in inhaliranju tobačnega dima. V roke sem prijel mobilni aparatus in preklical pol Novega mesta, iskajoč, upajoč, vztrajno in mirno. Meditacija res pomaga. Poizkusite jo kdaj. Pol ure kasneje že drvim proti Prečni, oskrbljen s prelepo 6 strunsko Fenderco. Hvala ti, veš kdo si. Hvala tudi vsem, ki so mi posodili opremo za špil. Imam svojo, samo tale koncert je bil nenapovedan. Prijatelj mi je še prejšnji večer govoril, naj neham že biti diva in grem po svojo opremo v Ljubljano. Ne. Potem se nebi zgodilo vse to. Fakin užival sem. Stresne situacije se spremenijo v avanturo, če jih namesto kot problem, poimenuješ izziv.
Špil je bil pa kul. Hvala ekipi Loca bara in vsem ki ste prišli. Love.
