top of page
Search
  • Writer's picturedare acoustic

Imam en malce čuden fetiš. Rad se izgubim. Namerno. Ker se večinoma časa nahajam v prestolnici Slovenije, ki je sicer lepo mesto z (zaenkrat še) živim utripom, se mi pogosto stoži po naravi in kakšni avanturi v neznano. Všeč mi je tisti občutek adrenalina, ko greš nekam pa ne veš točno kam. Samo rineš naprej in opazuješ, svet zunaj in znotraj sebe. Vedno, čisto vedno postanem nervozen, ko sem v neznanem okolju. Survival mode, kicks in. Pri meni dokaj hitro in intenzivno. Kot da je izgubljanje neka vrste terapije, postopne desenzitizacije, soočanja s strahom.


---Okay, lets go.---


Včeraj, po osmih urah šhihta, se odpravim z biciklom malo po mestu, da naredim osmico. Furam čez center, Tivoli, Metelkovo, trnovsko plažo, stari mestni del, pa spet nazaj. Malo opazujem folk in razmišljam o vsem možnem. Na poti proti domu sem malce otožen. Imam pripravljen plan za večer. U izi večer. Kupil sem si smoki (tist originalen bosanski ta rdeč) in se veselil ogleda filma "Machinist". Na Zaloški cesti mi pot presekajo zapornice in potetoviran vlak. Ne da se mi čakati in naredim the best manever v desno, kjer je obvoz mimo. Bwahaha, pa sem ga. Obvoz vodi po lepi poti do Most, ob Ljubljanici. Še vedno sem otožen, nekaj mi manjka. Navadno grem ali špilat, ali snemat, ali ven s kolegi, pač rabim da se mi nekaj dogaja. Navkljub utrujenosti in planu za film, mi nekaj manjka. Neki manka Franci. V daljavi mi v UČ pade Golovec. Hmmmm. And then - klik!

Vem za eno skrivno pot, ki mi jo je predlagal veličastni guglMaps; bojda najkrajša pot iz Most do Rudnika, kamor rad zahajam ;) Sicer vidim, da gre pot čez Golovec in da je gozdna in strma.

But, its calling for me this time! Gremo v neznano torej.

Na Litijski zavijem na stransko cesto na ulico Miru. Dejansko se tako reče. Waw. Mi je nardilo, ker ravnokar pišem en komad z naslovom "Mesto miru". Hahahha. Kul :)

Ulica miru se konča pri stari, zdaj že zaprti gostilni Pod Golovcem. Spomnim se jo iz filma "Čefurji raus", scena, ko so šli dečki na kosilo, pa niso dobili "solatke" pri zrezku in so popizidili in spizidili :) Dober film, samo knjiga je boljša. Ok, naprej.


Gozdna pot me lepo pelje v globino čez mini potoček, ki ga dvakrat prečkam. Vmes gledam GPS da sem na pravi poti. Naj omenim na tem mestu, da je moj primarni cilj priti do Rudnika točno po tej poti ki mi jo kaže GuglMaps.

Pot se kar naenkrat začne povzpenjati strmo navzgor, precej blatna izgleda, deževalo je. Grem vseeno in rinem bicikel ob sebi. Pot spet postane lepša, naletim pa na 3 podrta drevesa. Ni panike, dvignem kolo, preplezam, all good. Po nekaj minutah se pot konča. Stojim sredi precej strmega gozda, okoli več ali manj goščava. Hmmmm. Vse bi bilo okej, ampak - ura je 19.10. Kar pomeni, prihaja noč. V gozdu še prej, seveda. V tem momentu mi prvič klikne, ali naj grem naprej ali naj se obrnem. Prvič malo cviknem. Tudi GPS ni točen in nisem čisto na pravi poti. Ampak hočem priti do konca. Počutil se bom kot luzer, če sedaj odneham. Odložim kolo na tla in malo pretečem okoli da vidim, če se kje kaj odpre. In res par deset metrov naprej, čez precej vejeva in praprota se pojavi pot. Letim nazaj po kolo, malo že naprezam oči da ga sploh najdem, mrači se že. Po nekaj sopihanja naletim na P.S.T. Si oddahnem. Oskarjeva pot, tam sem prišel ven. Spet v roke vzamem telefon in ugotovim da sem dejansko na pravi poti. Jupi!!!! Uspelo mi bo, yessss! Elegantno kot gospod se peljem po makedamu, srečam nekaj tekačev in sprehajalcev in se smehljam svojemu mini dosežku. Aha, aha, okej, križišče. GPS mi kaže da moram desno. Pot desno pa vodi dol iz prelepega makedama v strmo ozko potko. Grem. Lep in precej dolg spust, za katerega bi rabil 20 minut za prehoditi ob kolesu nazaj. Spet malce ravnine, nato pa se začne.


Konec poti. Okej, WTF?! Se vrnem nazaj do prvega mini odcepa in poskusim drugo pot. Ta gre še bolj v globino gozda, izgleda kot kolovoz za gozdarje. Grem po filingu naprej in hoopppaa, mi čez pot priskakljajo dve srni. Wawwww. Temno postaja. Luč na kolesu mi ne dela. Vse to mi prav elegantno pospešuje utrip. Pot se konča. Ni šans v nobeno smer. Se zaderem "faaaaakkk". Hitro obrnem in nazaj v hrib. Uberem še tretjo pot. Ultra ozka, na desni stran prepad. Polno korenin in vej. Rinem kolo, veje se mi zatikajo v ketno ki je že zdavnaj padla dol. Malo ga nesem, malo ga rinem. Čezdalje temneje je. Telefona ne gledam več. Čutim samo švic po hrbtu in obrazu, nabijanje srca in špricanje adrenalina. Zaslišim zvok dolenjske ceste. Ohhh, kako lepo zvenijo avtomobili. Konstantno se prepričujem da je vse okej, ker nisem ravno v tropskem pragozdu. Tudi ta pot se konča. Obstanem s kolesom, v mraku, brez luči sredi Golovca, ne morem naprej ne nazaj, na desno pa prepad. Razmišljam da bi pustil kolo in nadaljeval peš. Ampak sem preveč trmast. Rinem čez šavje s kolesom na rami. V daljavi zagledam streho hiše. "Jaaaa to je to, tam grem, briga me, samo da pridem ven". Spet se čudežno pojavi mini potka, ki gre ravno proti tej hiši. Smejim se svoji zmagi. A ne za dolgo. 20 metrov pred hišo se mini potka konča in med mano in omiljeno hišico zeva gozdno rastje, mah, veje, strma dolinca. Grem vseeno, ker na tem mestu nimam več izbire. Upam samo, da se ne spotaknem ali pa ne pičim na kakšno trnje, ker je tako rekoč že noč. Prilomastim do hiše. V grlu me stisne. Ograja. Dvometrska. Ne morem naprej. Ne morem nazaj. Prav histerično se malo zarežim in v istem momentu zaderem "halooo, je kdo tukaj!!!??". Na drugi strani mreže, se pojavi majster v modrem delavskem kombinezonu. Malo blesavo me gleda, povsem upravičeno. Razložim mu situacijo in ga prosim, če lahko na kakšen način prečkam njegovo parcelo. "Ja daj, bova najprej spravila kolo čez" mi odvrne. Dvignem kolo čez ograjo, on pa ga poprime in ga rukneva čez. Uporabim vse svoje "ninja" sposobnosti in splezam čez žičnato ograjo. Zahvaljujem se mu na polno, on pa se samo prikrito smehlja, misleč: "ker butl". Odstranim veje iz šprikel, nastavim ketno, mu še enkrat zapojem hvalnico in zaželim vse dobro. Ven pridem nasproti rudniškega Hoferja. Malce se tresem, adrenalin še dela.

But, mission acomplished. Cilj dosežen.


Še uro in pol nazaj sem se otožen vračal proti domu in si želel da se mi kaj zgodi. Sedaj se z nasmehom in naspidiran vračam po dolenjki, ter čez center nazaj proti Mostam.


Na Zaloški znova pridem do tirnic, tokrat so zapornice odprte. Šele sedaj pokapiram kaj se je zgodilo in kako se je sploh vse skupaj pričelo.


Vsega je kriv tisti vlak. Hvala ti.





101 views0 comments
  • Writer's picturedare acoustic

Če ne poznate - gre za 270km dolgo krožno pot po Julijskih Alpah, katere začetek je v Kranjski Gori. V juniju sem v solo izvedbi prehodil prve štiri eteape.

Ta blog nima neposredne povezave z glasbo, ima pa posredno. Že sam namen te moje "odprave" je bil, da se lotim nečesa kar me je strah. Vedno sem občudoval ljudi, ki lahko gredo sami na potovanja, izlete, pohode, pač kamorkoli. Gledal sem filme kot so "Into the wild", "Walk in the woods", "Wild" in jih vsrkaval kot novorojenček materino mleko. Ne vem točno zakaj divjina in samota tako vlečejo a te istočasno malo strašijo? Verjetno zato, ker smo se razvadili, privadili, na to umetno urbano okolje in izobilje. Vsega polno rit, za nič se ne rabiš potrudit če nočeš - pač daš keš in dobiš kruh, pralni stroj, streho nad glavo, opojne substance, seks. Vse se lahko kupi in imaš instant srečo, ki je vredna toliko kot ti v tistem momentu spusti dopamina v mozag. Naslednja inspiracija je bil prijatelj, ki je prehodil "Baltic costal trail". Svaka mu čast in - hvala!

Odločilni moment pa je bil, ko sem na internetu brskal za prvim prenočiščem in naletel na hostel Luknja v Mojstrani. Tako delujem(o). Ko si nekaj vizualiziraš, si lažje pogumen.


Več energije se porabi za odločanje, kot pa za samo izvedbo neke aktivnosti.

 

Nasvet: na https://julian-alps.com/sl/tour/daljinska-pot/juliana-trail/34541732/, lahko najdete vse etape z lepimi opisi. Najpomembnejše pa je, da si lahko prenesete zemljevid vsake etape posebej v *.gpx obliki, ki ga potem vnesete v svoj Google zemljevid - GPS ti reši rit. Oznake poti so slabe, po večini štirih etap ne vem kako bi se znašel brez svoje navigacije. To je edini nasvet.


Glavni načrt: z avtobusom iz Ljubljane do Kranjske Gore, prehoditi 4 etape, prenočišča sem iskal sproti. Ko pridem do Bleda, pa spet bus nazaj v Ljubljano.


---Lets go!---


Dan 1. Kranjska Gora - Mojstrana | Štart 14:19 | Finiš 19:12 | Feel: 3/5

Štart iz centra, proti Čičaram, mimo hostla Nika, čez majhen mostiček, pod katerim teče Sava Dolinka. Imam poseben spomin s tisto lučjo ob mostičku, ampak to naj ostane skrivnost :) Na začetku gozdna pot, se kmalu spremeni v delno makedamsko in strm vzpon. Srednji vrh je lep. Lep razgled na celotno Kranjsko Goro, lepi travniki, pašniki. Spust je brezvezen, ker hodiš po cesti. Je pa vmes en lep slap. Tako rekoč narediš krog, ker prideš ven 500 metrov od začetne pozicije. Pot se nadaljuje v ravnini po kolesarko/pohodniški urejeni poti proti Mojstrani. Čista ravnina. Vmes se splača vsake toliko malo vstran, kjer naletite na reko Savo. Perfektno za že malce utrujene noge. Pred hostel Lukna sem prispel malo čez sedmo uro. Lahko noč.


Dan 2. Mojstrana - Jesenice | Štart 10:56 | Finiš 17:20 | Feel: 5/5

Začenši z mini vzponom proti Dovjam sem naletel na skupino turistov, ki jih je animiral visokogorski Joža z zakrivljeno palico v roki. Simpatično. Lepo malo naselje, ki nudi pogled na celotno Mojstrano. Sledi gozdna makedamska cesta s konstantnim blagim vzponom. Kmalu naletim na osamljeno klopco s perfektnim razgledom. Tukaj se ustavite, ker naslednja možnost za postanek je točno tri ure hoje kasneje. Med gozdno potjo srečate čebelnjak, odcep za Bvavščevo plezalno steno in veliko dreves. Ko se gozd konča in se scena odpre, se znajdete na res čudovitih travnikih, kjer ni žive duše - je pa prva oznaka za "Julijana trail". Pri spustu v dolino naletite na nekaj osamljenih domačij in še malo gozdne poti, ki vas končno pripelje v Plavški Rovt, kjer je dejansko prva možnost za konkretno pavzo. Uničil sem svoj mega sendvič in po kakšne pol ure počitka odrinil naprej. Misleč da je to to. Oh ja. Tukaj se šele začne. Zavijete na travnik pod Golico. Ne bom izgubljal besed. To je to. Poanta te poti je, da užiješ in si prislužiš dotični del. Spust v dolino proti Jesencicam čez staro rudno pot mi je dajala marsikaj misliti. Recimo, da so dejansko tukaj prevažali rudo z vozovi iz vrha do Jesenic? Seriously? Mi pa sedaj jamramo zaradi ne vem česa, omg. Vidni so še odtisi železnih zavor, vžrti v debele korenine dreves. Še nikoli nisem bil tako vesel pogleda na Jesenice (Jessynice :). Dokončal pa me je jeseniški bazen, ker pot zavije točno tako, da se dobesedno zaletiš vanj. Kaj je lepšega kot skočiti v vodo po petih urah hoje? Aja, dobiti svojo sobo z lastno kopalnico pri Klubu Zlata Ribica.


Dan 3. Jesenice - Begunje na Gorenjskem | Štart 12:06 | Finiš 18:02 | Feel: 2/5

Tečna začetna hoja čez Jesenice. Tečna zato, ker je mestna in ob cesti. Po kakšni uri prispeš v naravo in na Blejsko Dobravo. Sledi spust do hidroelektrarne Moste. Nor pogled navzdol. Malo scary. Jamram in pizdim zaradi žuljev ter razbolelih podplatov. Prizemlji me spomenik padlim borcem leta 1942. Neham jamrat in sem srečen da sem živ.

Žirovnica, sicer čist okej naselje. Ampak podobno kot vožnja z avtobusom - komaj čakaš da je konec. Do tukaj mi pot res ni bila všeč. Točko je dobila zaradi scene, ki me je presenetila, ko sredi Žirovnice zaviješ levo in se kar naenkrat znajdeš v objemu ogroooomnih travnikov in gora. Dobesedno občutek Velike Planine. Končno sem lahko zadihal in naredil par zabavnih posnetkov. Vzdušje je šlo gor, bolečina v nogah pa tudi. Vzpon na Sv. Peter sem preskočil, ker so mi sanacija nog in malica vzele preveč časa. Nisem pa sploh še imel prenočišča, zmanjkalo mi je hrane in bil sem res utrujen. Telefon pa mi je povedal da se zadnja štacuna v Begunja zapre ob 19h. Pa je uspelo vse. V apartmaju Murka, so me pričakali s češnjami, hladnim pivom in nasmehom. Iskrena hvala.


Dan 4. Begunje - Bled | Štart 12:05 | Finiš 18:15 | Feel: 4/5

Zbudim se v deževno jutro. Vseskozi sem si mislil, da pa je edina stvar ki jo ne bom uporabil - pelerina. Pomota, zadnji dan mi je prišla še kako prav. Pri hoji čez Dvorsko vas se ozrem in zagledam vse prehojene hribe. Malo sem fasciniran kaj vse sem prehodil. Waw, dejansko zmorem!? Ja, še. V vasici Gorica so tako rekoč vse hiše opremljene še z imeni, poleg hišnih številk. Zanimivo, a ne grem raziskovat zakaj je tako. Včasih je treba kaj pustiti neznano, da lahko deluje domšiljija. V Radovjici me pozdravi dež. Lačen sem. Usedem se v gostilno in naročim pizzo, ne postavljam si nekih bednih, brezveznih idej. Ker dež ne neha, kljub mojemu modelovanju se vstanem in grem naprej. Vmes se mi tečen dež spremeni v izziv. Ker sem še dopoldne razmišljal, kaj lahko še novega doživim - poleg nove okolice. Tadaaaa. Level up. Hoja v dežju ob Savi proti Šobcu, v totalno premočenih čevljih, hlačah, vsemu. Preskakovanje luž, umikanje nalivov vode na poti, držanje za drevesa da sem lahko sploh prišel mimo. Ker je bilo res vse zalito. Šobec zgleda otožno v megli. Spijem čaj in pičim še zadnjo rundico. Pri Koritnem mi v ušesih od fakin ne vem kje zaigra pesem "Bele vrtnice kradel sem zate". Od kje d fak se je vzela nimam pojma, ker jo nisem slišal od ne vem kdaj. Hmmm. Še zadnja ravnina, v daljavi se vidi blejski grad. Prispem. Naredim zmagovalno fotko, se usedem na zaslužen pir in prevoz. Konec 1. runde.


Pričakoval bi lepe občutke, pa so bili prej malce otožni. Dejansko spet dokaz, kako je pot pomembnejša od cilja. Vedno znova se učim to. Ko nekaj dosežeš, se zgodi vprašanje "okej kul, kaj pa zdej?".

Če mislite, da bi vam svetovna slava ali denar prinesla srečo, si prosim lepo poglejte dotični intervju. Postavljanje dosegljivih kratkoročnih uresničljivih ciljev in doseganje njih je tisto, kar pričara kratke in realne občutke sreče.


Julijana, hvala ti, se vidiva kmalu.



1,535 views0 comments
  • Writer's picturedare acoustic

V študentskih časih nisem zamudil nobenega leta, da se nebi odpravil tja, kjer KlemenKlemen je doma. Trnow. Vedno me je fascinirala navidez subkulturna scena, pomešana z ne tako subkulturnim programom. Čeprav tudi. Mix izvajalcev mi je bil redko po godu. Slišal sem nove stvari, nove nepričakovane stvari. Nisem bil vedno tako odprt za nepričakovano. Sem pa bil odprt za žur in druženje. Pa še muzka je zraven! Waw! Nabito poln atrij, misteriozna osvetlitev, občutek premišljenjega "roknrol filinga". Pa še trnovska plaža je le lučaj stran, kamor smo vedno preradi zašli (pred in po dogajanju) s kitarco v roki.

Že takrat sem se vprašal "kdaj bom pa jst tle?!", "kaj moram nardit d špilam na Trnfejst?!".

Do odgovora sem prišel več kot deset let kasneje. Zrasti, dorasti. Ni vsaka scena za vsakega, vsaj ne ob vsakem času. Veliko stvari hočemo "instannt, sedaj, takoj, dej mi jebote zdej, k ne morm več čakat".

Pred koncertom obvezna rutina. Vedno grem tečt, odmeditiram in sem sam. Najraje tako, ker nočem zapravljati energije za nič drugega. Tonska vaja ob 19.30. Prva stvar ki me je presenetila je bila, da oder ni tako majhen kot je bilo rečeno da bo. Tonski tehnik, legenda. Kelnar, legenda. Filing, legendaren. Že takoj pred štartom. Ne morem dovolj poudariti, kako zelo pomembna je ekipa ki dela s tabo. Da veš, da so tam z veseljem in s spoštovanjem, ter da se znajo pohecat. Ni ga hujšega umora za dušo, kot tečen tonski mojster.

V backstage-u sem zdržal 5 minut, potem pa sem šel na bicikel in se namerno izgubil po trnovskih ulicah. Da sem odmislil.

Nasvet: če hočeš zmanjšati tremo se ne zadržuj tam, kjer boš nastopal. Odidi stran in ko se vrneš, takoj skoči na oder. Deluje.


14 skladb. Drugačne kot ponavadi. Namerno - ker je pač Trnfest. Tudi filing je bil drugačen. Prijeten, doživet, glasen, norenje, ravnopravtreme, yessssss.



Hvala vsem ki ste prišli, hvala ekipi trnfesta za organizacijo in povabilo in hvala Evi za fotografije!


foto: Eva Flerin

59 views0 comments
bottom of page